https://www.pil.si/forumi/pisalnica/zamolcana-skrivnost - prvi del ko zdej že kr neki cajta nism pisala.
Hvala če si boš prebrau mojo zgodbo!
***
*b*Poglavje 6*b*
Nisem vedela, kdo ali kaj sem postajala. Moje oči te sive, skoraj kovinske oči so bile zdaj nekaj popolnoma drugega. V njih se ni zrcalil le strah, ampak tudi moč. Neznana, surova moč, ki me je hkrati strašila in vlekla vase.
Dotaknila sem se tetovaže na čelu. S konicami prstov sem sledila linijam lune in zvezd, ki so se svetlikale v modrikastem lesku. Moji lasje so se zibali, kot da bi živeli svoje življenje – črni z modrimi plameni, ki niso žgali, a so oddajali moč. Bilo je kot znak.
"Ava," sem si zašepetala. Glas je bil drugačen. Globlji. Trši. Kot da govorim z nekom, ki je bil v meni vse točno ta čas, samo nikoli ni smel na plan.
V trenutku sem zaslišala škripanje vrat.
Instinktivno sem stopila nazaj v senco, a vrata se niso odprla. Namesto tega se je na njih izrisal simbol – isti, kot sem ga imela zdaj jaz. V modri svetlobi je počasi utripal, dokler se ni razblinil v dim in vrata so se brez šuma odprla sama od sebe.
Korak. Drug korak. Počasi sem vstopila na hodnik.
Tišina. Stene akademije so bile zdaj oblite v modro svetlobo, ki je utripala v ritmu mojega diha. Bila sem povezana s tem krajem. Ampak kako? In zakaj?
"Končno si pripravljena," je rekel glas za mano.
Obrnila sem se in tam je stala ženska. Visoka, oblečena v temno ogrinjalo, ki se je bleščalo kot nočno nebo. Njene oči so bile popolnoma bele, brez zenic, kot da vidi več kot ostali ni bila Olivia niti Rayan.
"Kdo si?" sem vprašala previdno.
"Jaz sem tista, ki te je čakala. Ki sem te spremljala, ko si padala, se borila, izgubljala in nazadnje prebudila. Moje ime ni pomembno. Pomembno je, da razumeš: nisi več ena izmed njih. Nisi samo Ava. Si nosilka stare moči. Izbrana. Zadnja v svoji krvni liniji."
"To je nemogoče," sem zašepetala.
"Je. In ni. Vse kar si do zdaj mislila, da je resnično, je bila le priprava. Rayan ti je lagal, da bi te zaščitil. Olivia je skrivala svoj pravi obraz. Ampak zdaj si se prebudila in vsi bodo prišli po tebe. Ne zaradi tebe same, ampak zaradi tega, kar si."
Globoko sem zajela sapo. Počutila sem se, kot da se svet seseda, a hkrati prvič v življenju nisem bila prestrašena. Bila sem... zbrana.
"In kaj naj naredim?" sem vprašala.
"Greš z mano. V svet, ki ga Rayan ni hotel, da vidiš. V svet, kjer so tvoji pravi sovražniki in tvoji pravi zavezniki."
"Zakaj naj ti zaupam?" sem vprašala naravnost.
Nasmehnila se je. "Ker v tebi gori ista moč kot v meni. In ker nimamo več časa."
Stopila je bližje in v trenutku, ko se je dotaknila moje roke, sem začutila eksplozijo v glavi slike, prizori, vojne, bitja, starodavne rodbine, izgubljene duše... Vse je vrelo po mojih mislih.
Ko sem spet odprla oči, nisem bila več na akademiji.
Bila sem sredi razpadajočega mesta. Nebo je bilo rdeče. Tla pod menoj živa. In na obzorju visoka, temna silhueta, ki je izžarevala energijo, ki sem jo še predobro poznala.
Stvor.
Toda tokrat... sem bila pripravljena.