Marka za trenutek sploh ne bi bilo strah, ampak potem se je nečesa spomnil. Poklicali so ga, ampak njegove noge so primrznile na tla. Njegovo pravo ime ni bilo Mark, to je le njegov vzdevek! V resnici mu je ime Miraj Timian. 'To bo slabo' je bilo edino v njegovi glavi. Ampak bilo je prepozno. Poklicali so ga. »7. B Marinšič Miraj Timian« odšel je na oder. Ozrl se je po sošolcih. Zdeli so se dokaj v redu. »Prav, sedmi razredi se lahko odpravite v učilnice.« Je rekel ravnatelj. Pomahal je njegovemu devetletnemu bratu Manuju, ki je še čakal v množici potem pa odšel za učiteljico.
»Torej, kot veste imamo letos novega učenca. Miraj Timian Marinšič. Bi se nam predstavil?« Mark je postal živčen, ampak je vstal. »Moje pravo ime je Miraj Timian, ampak me vsi kličejo Mark. Preden sem prišel sem sem se šolal od doma, prej sem živel v Ljubljani.« Takrat je učenec v zadnji vrsti, fant s črnimi lasmi in smaragdnimi očmi dvignil roko. »Žan?« Mu je učiteljica dala besedo. Mark je postal živčen in začutil kako mu je val energije švignil skozi telo. Takoj je pomislil ali je tablete vzel s sabo. Vzel jih je, lahko si oddahne. Njegove misli je prekinil glas skoraj tako mehek kot žamet. »Zakaj pa si se šolal doma?« Ta Žan mora biti pevec, se je spet zamislil Mark. Zbudil ga je zvonec. »Dobro, moram iti, sedaj boste imeli matematiko.« Mark si je oddahnil, ima še časa, da se odloči ali naj pove za ADHD ali ne. Med odmorom je Žan prišel do njega. »Hej.« je rekel. »Ojla.« mu je odgovoril Mark. »Zakaj si se šolal od doma? Mislim, ni treba povedati, če nočeš…« Je zopet vprašal. »Disleksijo imam…« je odgovoril Mark. »Mislim, da tudi ADHD. V očeh se ti je videlo, da si odtaval v drug svet. Nikomur ne bom povedal, če ne želiš.« Videlo se je, da Žan sprva govori bolj malo, potem pa sploh ne neha. »Hvala« Se je nasmehnil Mark. »Poglej, poglej, pritlikavec končno ima prijateljčka.« Mark se je ozrl navzgor. Trije fantje, nekoliko višji od njega so stali tam. Šele zdaj je ugotovil, da je Žan od njega manjši za celo glavo. Pogledal je na surikato na torbo in v njega se je vlil pogum. Zavil je z očmi. »Pridi Žan, greva.« je rekel in svojega novega prijatelja za sabo. »Ohohoh, to pa ne bo šlo.« je rekel najvišji izmed trojice in si počil s členki.