Na telefonu me je pozdravil neznan glas. Presenečeno sem odzdravila. Nisem ta glas že nekje slišala?
»Si ti Olivija?« je bilo prvo vprašanje. Ugotovila sem, da je moje ime naglasil narobe.
»Ja.«
»Kje je zmaj?!«
»Kaj?« sem se skušala delati neumno. A glas se mi je vseeno izdajalsko zatresel. »Kakšen zmaj?«
»Veš kakšen! Če ga jutri ne prineseš ste ti in tvoji mrtvi!« mi je zagrozil moški. Preplašeno sem vdihnila. Hotela sem ugovarjati, a je moški prekinil. Onemoglo sem se zvrnila na posteljo. Vedela sem, da sem storila usodno napako. Mogoče me bo stala življenja. A Oriona sem imela najraje na svetu. Razen mame in brata. Nikoli se ne bi smela oglasiti. Kako sem lahko pozabila?! Iz oči so se mi spet ulile solze, potem pa sem začutila njegovo prisotnost. Najprej sem mislila, da je Orion, a sem kmalu ugotovila da ni. Spet me je potegnilo v nezavest.
Spet sem stala v veliki dvorani. Spet je zraven mene stal moški. Tokrat me ni vklenil na steno. Stala sem pri miru. Vse, kar je moški rekel je bilo: »Prinesi ga. Veš kam.« V roko mi je potisnil zemljevid.
Zbudila sem se. Ležala sem na postelji. V roki sem držala zemljevid. Vse me je bolelo. Zaželela sem si, da bi lahko zavreščala. In tudi sem. Nikogar ni bilo doma. V sebi sem začutila Oriona.
»Olivija?« je vprašal. A nisem odgovorila. Nekaj je odrinilo zmajevo zavest od moje in imela sem občutek, kot, da se po meni razliva tema. Nekaj je prevzelo nadzor nad mojim telesom. Lahko sem samo gledala skozi oči, a nisem mogla nadzorovati telesa. Moje telo je steklo po stopnicah v kuhinjo. Vzelo je največji kuhinjski nož in steklo ven. Nenadoma sem se znašla pred Orionom. Videla sem njegove luske, kri in nož. Stemnilo se mi je pred očmi. Padla sem v nezavest.