Nekega dne je živel gospod. Ime mu je bilo Žare. Bil je star in žena mu je že umrla. Tudi otrok ni imel več, saj je hčerko povozil vlak medtem ko sta klepetala po telefonu. Živel je v stari hiši, nedaleč od mesta. To mu je bilo všeč, saj ni maral družbe in ni se rad pogovarjal z drugimi. Imel je le mačko. Staro mačko. Cele dneve je poležavala na kavču. Tudi sam je ni najbolj maral. Mačka ni imela levega uča, na desnega je bila pa skoraj slepa. Bila je črna in na mestih po hrbtu ji je dlaka manjkala. Nekega dne, mu je mačka umrla. Videl je le mrtvo. Razmisljal je, ali bi jo pokopal ali vrgel v smetnjak. Odločil se je, da jo pokoplje. Nasljednji dan, je bila nedelja. Odpravil se je k maši, čeprav tja skoraj nikoli ne gre. Ni imel avta, zato je odšel s kolesom. Ko se je peljal proti mestu, mimo parka, je ob cesti, na pločniku videl mačko z zelenimi očmi, ki so ji žarele. Na vrvici jo je peljala njegova žena, za roko pa je peljala njegovo hčerko. Ker je bil čisto v šoku, ni videl da se je na semaforju sprožila rdeča luč. Mimo se je pripeljal tovornjak in ga zbil. Ljudje so mu priskočili na pomoč. Bil je živ, a v smrtni nevarnosti. Ko je prišel v bolnišnico so ga oskrbeli in mu povili oddrgnine in rane. Bil je v slabem stanju, a naslednji teden je bil boljše. Ko je bil toliko pri sebi je razmišljal o tem kar se mu je zgodilo. Gledal je čez okno. Videl je rešilce, klopice in drevesa. Na drevesu je bila njegova črna mačka, pod njem pa njegova žena, ki je mačka vabila z drevesa. Padel je v nezavest. Ko je gospod padel na tla, se je z glavo udaril od radijator. Spet se je poškodoval. Namesto, da bi odšel domov je moral ostati še malo v bolnišnici. Mačka ga je strašila podnevi in ponoči ni spal. Ko so mu končno dovolili, da se vrne domov, je odšel. Ker ni imel več kolesa je moral peš. Ker je bil že nekoliko utrujen od vseh nesreč in nezgod je zaprl oči. Takoj jih je odprl nazaj. 10m na desno od njega se je pogovarjala njegova žena z mačko. Ker ju je gledal se je zaletel v znak in padel po tleh. Zdaj mu ni bilo več pomoči. Neslednje dni so vsi skupaj hodili po mestu, se pgovarjali in uživali spet skupaj. Njegovo ime je bilo s krvjo napisano na njegovi hiši. Nisem ugotovila kdo je to naredil, a vem, da nisem bila jaz.
Tako je z veliko ljudimi. Le pazite se. Tudi ljudje, ki so umrli hodijo okoli nas in nas strašijo.........
Navdih za to zgodbo sem dobila ko sem prebrala zgodbo o Popi. (Če se niste jo preberite) Upam da vam je bila moja všeč. Vesele praznike in lepe počitnice vam želim!