Nisem razumela, kaj naj bi ta črta pomenila. Da sem si malo zbistrila glavo sem šla raziskovat hišo. Povzpela sem se po starih stopnicah, ki so zaškripale vsakič, ko si naredil nov korak. Bile so strme in majhne. Komaj sem spravila moje stopalo na njih. Zadihana sem prišla v drugo nadstropje. V njem je bilo približno pet sob. Na vsakih vratih je bilo napisano z zlatimi črkami, ki so bile zaradi starosti obdrgnjene in malo izbrisane, ime osebe, ki je najbrž preživela svoje spanje v njej. Najbolj mi je padlo v oči ime Sia. Vrata niso bila bela, kot ostala v hodniku, ampak črna. Zadržano sem odprla vrata. Soba je bila razmetana. Ampak ne tako, kot moja soba. Veliko bolj. Če bi moja mama videla tako sobo, bi padla v kap. Ali pa vsaj dobila živčni zlom.

Po celi sobi so bile nametane stare škatle. Na sredini sobe je stala postelja, ki je bila oblečena v sivo prevleko, ki je bila najbrž v preteklosti črna. Po sobi je dišalo po plesni. Stene so bile popisane z črnim pisalom, najbrž ogljem. V njej sem se počutila žalostno. Kot da bi med svoje stene posrkala vso pozitivno energijo.

Odločila sem se, da jo malo raziščem. Odprla sem prvo škatlo, po kateri se je nabralo ogromno prahu. V njej je bilo polno razlomljenih predmetov in nekih skicirk. Ni se zdelo pretirano zanimivo. Po nekaj minutnem iskanju pa sem opazila sliko. Sliko mlade punce z dolgimi skodranimi lasmi in velikimi očmi. Oblečena je bila v dolgo krilo. Zgledala je žalostna. Ko sem jo gledala, sem imela občutek, kot da sem jo nekoč že videla. To se mi je zdelo popolnoma nesmiselno, ker je na sliki pisal datum 12.3.1890. Sliko sem si spravila v žep moje puhovke. Na čisto dnu škatle pa sem našla črn zvezek, na katerem je pisalo: Secreto. Si legeris, tibi habe. Jezika nisem poznala. Prelistala sem jo. Z lično pisavo je bilo napisanih polno nerazumljivih besed. Na koncu dnevnika pa je bila narisana črna črta.

Pogledala sem na uro. Bila je že krepko čez uro, ko bi morala biti doma. Hitro sem se odpravila proti domu. Še enkrat sem ošinila to ulico, nato pa se s hitrimi koraki odpravila proti domu.

"Kje si hodila? Veš, da nas je skrbelo?" me je napadla mama name, takoj ko sem stopila v predsobo stanovanja. V tišini sem si sezula moje Converske in odšla v svojo sobo. Jojo je ravno lepila na steno nov poster Harryja Stylesa. Samo zavila sem z očmi in se namestila na mojo posteljo. Če bi prišel v našo sobo, bi točno vedel, kakšna je ta oseba. Jojo ima povsod polepljene posterje slavnih oseb, Larisa ima na steni nalepljen plakat Periodni sistem in ozvezdje Rimska cesta, jaz pa imam le veliko napisov. Najbolj sem ponosna na napis, ki sem ga napisala s črnimi tempera barvicami: "Lagala sem, da sem rada zunaj". Ko je mama videla, kaj sem nekega sobotnega popoldneva napisala na svojo steno, je znorela, kar je pa pri njej približno tako pogosto, kot pomežikne, zato najbrž sklepate, da si nisem to vzela preveč k srcu.

Odprla sem dnevnik. Najprej sem prebrala prvo poved. Nisem mogla razvozlati, kaj bi to pomenilo. Malo sem polistala naprej, nato pa mi je v oči padlo z rdečimi črkami napisano:

*i* Die XX Aprilis MMXVIII, mundum nostrum occupabimus. Sed adhuc pluribus seculis separati sunt.
Zagledala sem datum. 20.4. 2018. Nato pa sem pogledala datum, ki je bil zapisan na vrhu strani. 20.4.1890. *i*

"Sofia, Sofia!" Zdrzila sem se.

"Od kdaj ti bereš?" me je sarkastično vprašala Larisa. Grdo sem jo pogledala. "Daj, pokaži to knjigo, ki te je tako pritegnila, da ne zlepiš pogleda iz nje."

Dnevnik sem hitro skrila pod blazino. Še dobro, da je bila na postelji položena tudi knjiga z domače branje. To knjigo, ki je bila resnično bedna, sem položila Larisi v roke.

"Uhuhu, to knjigo sem prebrala pa že dolgo nazaj. Zanimiva mi je bila. Če želiš, ti lahko prinesem tri nadaljevanja te knjige."

Nad to idejo nisem bila preveč navdušena. Sladko sem si ji rekla, da se ne rabi truditi zame. Skomignila je z rameni, nato pa odvihrala s sobe.

Bila sem izmučena od celega dne, tako da sem dnevnik položila pod knjigo za domače branje in odšla spat.

"Evita! Vstani no, spet smo zaspali!" me je zjutraj budila Jojo. Odšla sem v kuhinjo in si pripravila kosmiče. Ko sem segrevala mleko, se mi je pridružila Larisa.

"Hej! Kako kaj napreduje knjiga za domače branje? Kdo je tvoj najljubši junak?" me je vprašala. Nisem vedela, kaj naj odgovorim. Zgodbe sploh še nisem prebrala.

"Hmm, vsi so mi všeč," sem rekla tako, kot da se ne morem odločit. Larisa me je čudno pogledala, nato pa rekla: "Kakšna pa se ti zdi Nikky?" V skodelico si je napolnila s kosmiči. Pogledala me je s svojimi očmi, barve oglja. Pomežiknila je s trepalnicami, kot da bi hotela reči: "Daj no, povej že!"

"Emmm, ona je super. Je tako, em pametna in "- sem se trudila nekaj pametnega povedati.

Larisa me je grdo pogledala.

"Priznaj, sploh nisi prebrala zgodbe. In ne prepričuj me, da si jo. Pojdi iskat dnevnik."

¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸

Hejla,
nov del zgodbe ;) Samo toliko, spremenjeno je ime glavne junakinje. Ime ji je Sofia.
Upam da ste uživali, vesela bi bila vsakega komentarja in dobronamerne kritike ;)

~ Stay That Way,
springirl