..."Sarah...Sarah...zbudi se..." je klical nejasen glas. Vseeno ga je prepoznala, bil je mamin. Zbudila se je. Pogledala je na uro. Tri zjutraj?! "Kaj? Kako je to mogoče?? Prispeli naj bi ob desetih!" je nekoliko preglasno zakričala. Mama je zavzdihnila: "Saj vem, saj vem... Zastoj je bil na avtocesti..." je odgovorila mama, nekoliko neprepričljivo. Sarah ni vedela ali naj ni verjame, ali ne... Saj je bilo vseeno. Kljub pozni uri, ju je prodajalec hiše še vedno čakal pred hišo. Bil je nekoliko starejši gospod, nosil je fino obleko in kravato. "Dober večer, dami" ju je pozdravil. Nekoliko živčno jima je izročil ključe, se usedel v svoj avto in hitro odpeljal. "Čudno", je rekla Sarah. Mama je menila drugače:" Verjetno je samo tako pozno... Pa je hitro odšel domov...". Hiša je bila večja od prejšnje. Ubistvu je bila ogromna. Sarah je opazila, da je tudi zelo stara, vsaj 100 let. Dotaknila se je stene, ki se je malce odkrušila. Hiša je bila bele barve, z črno streho. Imela je gromozanski vrata in starinski zvonec. Ko sta odprli vrata so naglas zaškripala. "To bo treba popraviti" je zagodrnjala mama. Vstopili sta v gromozansko predsobo. Tam je bila posušena rastlina in omara s čevlji, v kateri so bili še vedno trije pari čevljev. "Kako nenavadno... Kdo bi v hiši pozabil svoje čevlje?" je razmišljala mama. Sarah je pomislila... Mogoče pa so jih namerno pozabili? Obe pa sta bili zaspani, zato sta se odločili, da bosta hišo raziskali jutri. Zato sta preprosto našli sobo z veliko posteljo in kar obe legli nanjo. Po tako napornem dnevu, sta zaspali kot ubiti.