"Kakšen?" sem ga vprašala.
"Nenehno mislim na Mio..." je začel.
"Bratec!" sem ga prekinila in popeljala v resničnost. "Bratec! Zaljubljen si." V tistem se je končal najin pogovor, saj so v sobo prišli Luka, Zala in učiteljica. Slednja nam je zabičala, naj gremo spat in se potrudimo pri raziskovanju, saj bomo iz tega dobili oceno.
NASLEDNJI DAN
Bila je že sreda. Zjutraj smo opravili jutranjo rutino in šli do učiteljice Jožefe Abram, ki je bila tudi naša razredničarka. Dogovorili smo se, da gremo lahko sami na otok in v mesto, ampak ji moramo zvečer poročati. Sama je rekla da se bo kopala in se pogovarjala z Mijino mamo. Šli smo v mesto. Mia je zavzeto razlagala o mestu: "V mestu je tudi muzej. Lahko bi si ga šli ogledati."
"Imam idejo," sem prvič nekaj rekla pred Mio kar ni bil 'živjo' ali 'adijo'. "Lahko bi šli danes v muzej potem pa na otok, saj veste, da bomo iz šole v naravi pridobili ocene pri vsakem predmetu, tudi pri zgodovini."
V muzeju je vodič med drugim rekel: "Tukaj je človek že od prazgodovine. Veliko o mestu ve tudi moj oče Dragotin Ahčan. Je tudi najstarejši tod naokoli."
"On živi v čisto prvi hiši, kajne," je rekel Luka.
"Ja, ker pa sem se vsako novo leto z njim na smrt skregal, ker sem edini, ki ne verjame v prekletstva v tem mestu, sem si nadel mamin dekliški priimek. Zdaj sem Vilko Ahčin. Moj brat pa si je nadel babičin dekliški priimek in je sedaj Bogomir Ačko," je še dodal.
"To je profesor na naši šoli," je rekel Luka. Vodič je obstal. Samo grdo je gledal.
Dopoldne se je hitro prevestilo v popoldne. Mia je rekla, da pozna odličen lokal, kjer imajo poceni obrok. Filip danes res ni bil skopušen, saj je plačal za 5 oseb.
Po kosilu smo šli na otok. Delali smo vse mogoče raziskave. A tako kot dopoldne, se je hitro končalo tudi popoldne.
Zvečer preden sem šla v dom je Mia rekla: "Tvoj brat je ljubek. Vsakič bolj mi je všeč."
.............................................................................. To je bil ta del. dobrodošli so komentarji in všečki.