TO je moja nova zgodba! Uživajte :) <3


Na stežaj sem odprla vhodna vrata in v joku stekla po velikem hodniku v mojo sobo. Zaloputnila sem vrata od sobe, se vrgla na posteljo in se zjokala. »Zakaj jaz?!« sem kričala, da so me verjetno še sosedi slišali. Mama je prišla v sobo se usedla raven mene in me samo božala po mojih svetlih laseh. Kako naj sploh vem če so svetli ali temni? Takrat se mi je v glavi vrtelo veliko vprašanj. Kakšne barve je v bistvu nebo? Kaj pa rože?
Tisti dan sem na kruto spoznala, da sem barvno slepa. Bila sem v vrtcu in spomladi filozofirala, da so vse rože čudne. Prijateljica je prišla do mene in mi pomolila trobentico pred nos: »A ni lepa Ava?« je rekla in si jo stisnila k prsim: »Tako lepo rumena je! Mami bom dala to rožico!«. Po strani sem jo pogledala in rekla: »Kaj? Teja! Saj je roža kot vse druge! Nobene drugačne barve nima…«. Takrat sem videla mamo pri vratih igral in ji stekla naproti.
Med potjo sem pobrala eno rožico, ki je bila podobna Tejini in jo odnesla k mami. »Mama! Kakšne barve je tale roža?« sem vprašala in ji jo položila v roko. »O! Kako lepa trobentica! Prav lepo svežo rumeno barvo ima!« nato se je mama zavedala mojega vprašanja: »Zakaj to sprašuješ Aveline-« »Ne kliči me tako! Sem Ava!« »V redu Ava…« Zavila sem z očmi. Ime mi je Aveline a mi to ime res ni všeč ker je predolgo, zato sem rekla vsem, naj me kličejo Ava. »A ne vidiš te rumene barve? Skoraj florescentna je!« je začudeno rekla in mi dala nazaj rožo. »Rjava je!«.
Hotela sem se še kar naprej kregati ampak sem se spomnila, da sem enkrat narisala vijolično travo na moji risbici in zeleno sonce. Vsi so se mi posmehovali razen vzgojiteljice, ki je rekla, da imam le bujno domišljijo. Pregnala sem ta spomin, čeprav je res, da vem veliko več kar po navadi vejo majhni otroci kot sem jaz. To je zato ker imam res veliko domišljije… no vsaj tako mi rečejo vsi in si zato stvari predstavljam na moj način. »Adijo! Jaz grem domov!« sem zakričala, da me učiteljica sliši in ko je prikimala sem tisti dan jaz odvlekla mamo domov.
Tako sem izvedela, da sem barvno slepa. Medtem, ko so leta minevala sem šla na veliko pregledov v Parizu in drugje ter zamenjala sem veliko očal (sploh ne zato ker sem ji vse polomila). Starša sta se tudi trudila pomagat oče z (baje) najboljšimi okulisti (nismo ravno revni), mama pa z moralno podporo. Zdaj sem v šestem razredu in na žalost se me sošolci niti trudijo ne razumet. Imam veliko teorij zarote in svojih mnenj glede seštevanja in tega, kaj so dvokaličnice a se trudim biti čim bolj normalna. Velik problem imam tudi z oblačenjem. Enkrat sem si po nesreči oblekla vijolično-roza hlače in oranžno majico obula pa sem si modre teniske. Ja no ne ravno oblačila ki spadajo skupaj… in da ne omenim kritik vseh sošolk! Moje življenje je malo oteženo ampak me to ne ustavi da ne uživam na polno.

-----------------------------------------------------------------------------------------------
Haiii! Olleh! Aloha! Hvala ker si to prebral/a do konca! Lyzmmmmmm
Vaša *Galaxy Ginny*