še ena zgodba!

*b* srnjaček *b*
Prestrašeno stresem z glavico. Sem komaj skoteni srnjaček. Da vam olajšam; sem kot Bambi! No, v drugi obliki... Začnem kričati "Nič ne vidim! Pomagajte! Aaaaaaa!" Odgovori mi mama (ne sprašujte, kako vem, da je mama). "Saj boš kmalu spregledal, nič ne skrbi" Nisem najbolj pomirjen.
A čez nekaj dni ali tednov (nimam občutka za čas) res odprem oči Prekrasno je! Midva z mamo sva bila edina budna. Svoje prve dni preživim v bodečem grmičevju, kjer je naš dom. V naslednjih dneh moje sestrice in bratec odprejo oči. "Danes greste prvič ven! Ste veseli?" Reče mama. Vesel poskakujem na mestu, moji sorojenci pa niso navdušen. Mama nas povabi ven. Veselo ji sledim. Kakšna pokrajina! Kako je lepo! Ne morem se načuditi. Jesen je prekrasna! Mama se ustavi, jaz pa se skoraj zaletim vanjo. Povsem je otrpnila. Nenadoma pred nas skoči kosmata žival. "O mama, kdo je to?..." Mama reče samo "Volkovi."
Obrne se in začne teči. "Mama!" vzkliknem in stečem za njo. Sorojenci me posnemajo. Volkovi nam sledijo. Samo še čez travnik in jaso, pa smo doma. Cel trop!
pritečemo na jaso. Smo že na sredini ko zaslišim krik. Obrnem se in zagledam Mojco (mojo sestro) v čeljustih volkov. Hočem se obrniti, ji pomagati, a me mama zaustavi z "Samo teči!" Upoštevam jo in hitro se spomnim, da mi mama ne bo pustila ostavljanja zato se skrijem v grm in mama teče dalje.
Volkovi so Mojco zgrabili, iz noge je krvavela. Opazi me in šepne "Super brat si, in ne bi te zapustila. A zdaj te moram. Zdaj zapuščam vse vas." iz velikih oči ji tečejo solze. "pozdravi mamo v mojem imenu. Lepo se imejte. Adijo!" In potem jo volk ubije. Žalostno in v solzah stečem stran.