*b* Quentin *b*
Visoka lepotica se je vrnila v sobo, v katero me je privedla. Sedel sem na udobnem naslanjaču sive barve ob dolgi beli mizi, ki je stala v majhnem, a prostornem, prostoru, obkroženim z belimi stenami, na katerih so bile pritrjene umetniške slike. Zastrmel sem se v veliko umetnino, ki je prikazovala lepega črnega konja, dirjajočega po sinje modrih valovih. Veter je mršil žrebčevo grivo in rep mu je plapolal v zraku. Slika mi je bila všeč.
Temnolaska s prav tako temnimi očmi je s sabo pripeljala nekoliko nižjega moškega rjavih las. Videti je bil zdelan in na čelu so se mu pojavile gube. Usedel se je ob mene in zavzdihnil.
»Veš, kdo sem?« me je vprašal in me resno pogledal. Brado, ki je bila pokrita s tankimi kocinami, je naslonil na roke, slednje pa na kolena. Ko nisem odgovoril, je ponovil: »Kdo sem?«
»Ne vem.« Moški mi ni bil znan, prav tako ne ženska ob njem. Ko sem pogledal globje v njegove oči, so se mi zdele vedno bolj prijazne. A hkrati utrujene.
»Tako torej.« Mož se je obrnil k ženski in jo vprašal nekaj, česar nisem razumel. Ona se je zamislila in nekaj zamrmrala. Mož je pokimal.
»Podaj mi roke,« je dejal, a jaz sem spet gledal sliko, ki me je tako omamila. Dotaknil se je moje rame, zato sem se zdrznil in mu podal roke. Ko sem jih stegnil, me je spreletela močna bolečina. Zaječal sem.
Roke sem potegnil nazaj k sebi. »Kaj hočete? Kaj mi boste naredili?« sem začel spraševati, a sem se spomnil na veliko vprašanj, katerih odgovore sem želel. »Kje sem? Kaj ste naredili z mano, da me vse boli? Kdo ste vi?« Pustil sem, da je nastopil trenutek tišine, nato pa glasneje vprašal: »Zakaj se ničesar ne spomnim?«
Možakar se mi je žalostno nasmehnil. »Vse boš izvedel ob svojem času.« Pograbil je moje roke in jih s silo potegnil k sebi, ne meneč se za boleč krik, ki se je razlegel iz mojih ust. Trdno jih je prijel, jaz pa sem jih poskušal iztrgati iz njegovega prijema. »Nož, Kate.«
Razprl sem oči in sunkovito vstal, ko je ženska iz žepa vzela dobro nabrušen nož in ga podala možakarju. Ta je z eno roko držal moje dlani, z drugo pa prijel nož. Imel je neznansko moč v rokah, ki so bile neznansko velike.
»Veš, kdo sem?« me je ponovno vprašal.
»Ne!« sem zakričal. Ženska je stopila k meni, me prijela za rame in me brez truda posadila nazaj v naslanjač. Kako je lahko tako močna? sem se vprašal. Zdaj se nisem mogel premakniti, lahko sem le opletal z glavo, kar pa mi ni pomagalo.
»Očitno je delovalo,« je moški ponosno dejal ženski, ki me je držala na stolu. »Doza je bila dovolj velika.« Obrnil se je k meni. Nekaj trenutkov me je gledal v oči in – ne vem, kako – me je prijazen lesket njegovih rjavih oči popolnoma umiril in nisem se več upiral. Gledal sem le globino njegovih oči in videl le to.
Potem pa me je spreletela bolečina v roki.
Spustil sem pogled od njega in videl, kako mi je z nožem pretrgal rokav bele majice, v katero sem bil oblečen. Ob tem me je z rezilom podrgnil po koži in kri je zamazala belino majice. Zagledal sem veliko in globoko ureznino na notranji strani desne roke. Večinoma je bila rdeča in krvavo roza, delček pa je bil pokrit z zeleno sluzjo.
»Kaj je to?« sem vprašal z gnusom.
Moški se je samo nasmehnil in ni izpustil odgovora. »Will sem, veš,« je dejal, kar pa mi ni ničesar pomenilo. »Ti je to ime kaj znano?«
Odkimal sem. Mož nasproti meni mi je bil tako tuj kot temnolaska ob njem, prostor, v katerem sem bil, in pa slike na steni.
Človek, ki se je imenoval Will, si je umaknil lase s čela. “Pa ti je kaj znano ime Frank?” je vprašal in me pomenljivo pogledal.
Frank?! Presenečeno sem ga pogledal. “Nisem še slišal za koga s tem imenom.”
Willu se je na obrazu prikazal velik nasmeh. Pogledal je Kate, ki se je muzala. Njene oči niso bile tako prijazne kot Willove, a tudi zanj nisem vedel, če je sploh vreden zaupanja. Njegovih in Kateinih nasmehov ter pogledov nisem niti malo razumel.
“Zanimivo,” je odvrnil rjavolasec. “Frank ni ime ne meni ne tejle lepotici ne nikomur od nas. Frank si ti.”

to sem napisala že pred časom