VIII. del
"Zdaj se nama je kosilo že poleglo kaj praviš na eno sladico, da proslaviva? Na poti sem videla neko slaščičarno" Carini je bil predlog všeč zato sva krenili.
"mmhhm…Prej …sem te pozabila vprašati…mh, kaj je v tem… metrskem zavitku, ki ga ves čas poleg nosiš?" me radovedno vpraša Carina, ki jo malce slabo razumem, ker se ji po ustih še vedno vali prevelik grižljaj torte, ki ga je ravnokar potisnila v usta. "Za svoj 13. rojstni dan sem ga dobila" ji odgovorim, a še ne neha "jaaaa… zakaj ga pa še nisi odvila?" hitro se ji zlažem v upanju da neha "nisem še imela časa.", "pa ga daj zdaj" reče Carina in seže po darilu ter mi ga potisne pod nos "bo kaj?", negotovo ga vzamem v roke in začenjam odvijati moder papir. Že ko sem odvila prvo plast sem videla ukrivljen, bel kos lesa, okrašen z modro-zelenim perjem in srebrno tetivo. "No to pa je lok in pol." Reče očarano carina in poboža bel les.
"RAČUN PROSIM!" pozove Carina natakarico in vzame denarnico iz žepa.
"To bo 18 tarakov (denarna valuta v Star City), prosim." Carina nejeverno pogleda natakarico
"Od kdaj sta torta in tiramisu tako draga?", "To je zelo cenjena slaščičarna, če pa ne mislita plačati pa morata z mano." V zadnjem trenutku pograbim lok preden naju natakarica zvleče v kuhinjo, h koritu polnemu umazane posode.
"Bolje za vaju da je do štirih vse pomito" naju nahruli natakarica in zaloputne vrata za sabo. "Kaj pa bova zdaj?" zajavkam obupano
"Eh, tega bišteka nebova popucali nikoli, tako da kaj praviš, da čas izkoristiva za tvoj trening "
se pretegne Carina in si zaveže jakno za pas. "Kako to misliš moj trening?" jo zmedeno pogledam,
"Daj no! Če ti znaš nadzorovati svoje moči sem jaz bicikl." Za trenutek pogledam dol in zardim, nato nadaljujem "ok, kaj si imela v mislih?",
"V kakšni poziciji rok najraje čaraš?" malce čudno jo pogledam, če misli resno, in ko vidim, da se ne heca se zresnim in prekrižam roke v pesti na višini ključnice, "Ne vem, nekako tako tako sem jih imela na preizkusu.",
"dobro, zdaj pa stopi h koritu" postavi me pred umazane krožnike in me učiteljsko prime za zapestja.
"Če bi hoteli, da ta prostor raznese kot tisto skrinjo, česar pa nočeva bi vso svojo energijo zbrala na točki kjer se roki sekata in jo nato sprostila tako da bi razprla roke ter izprožila dlani v smer kamor jo hočeš poslati. Če želiš na so sunki manjši raje izberi prstne konice" Pokimam in pustim, da mi vodi roke.
"Verjetno si bila zelo osupla nad mojo predstavo v telovadnici" reče malo važno
"to da se lahko zakurim in me to ne poškoduje je moja posebna sposobnost za katero porabim veliko energije, ko to stvar izvedem lahko pol dneva delam le trikce." Reče in se začne igrati s snopom ognja, ki se ji preliva iz roke v roko kakor voda. Čeprav sama ni najbolj zadovoljna s svojimi sposobnostmi, jaz nad njimi osupnem in pomislim kako ji to uspeva.
"Kako oblikuješ ogenj v druge oblike, ali jaz lahko naredim isto z vodo?",
"Seveda! To je zelo lahko , zagotovo se ti je že kdaj zgodilo, da si nekako spravila čigumi na roko, no predstavljaj si da ga imaš med prsti in ga lahko oblikuješ."
Mi z veseljem razloži. Roki previdno prekrižam na ključnici ter se osredotočim na svoje prste, mrzel občutek se mi začne pretakati po rokah. Roke ločim kot, da bi imela na prstih čigumi in iz njih prileze tanek vodni pramen, a zaradi neprijetnega mrzlega ščemenja dlani na hitro razprem, "Layla, ne!" nisem se mogla odzvati na krik prijateljice, ki me zdaj gleda z obtožujočim pogledom, ker sem jo premočila do kosti,
"Nikoli ne izprožaj roke če ne misliš v nekaj ciljati" mi razjasni premočena prijateljica.
"oprosti, grem po brisačo in fen?" jo sočutno vprašam, ker mislim da je jezna name a ni krize, ker se zopet smeje. "Eh, ni treba. Jaz sem prenosen fen." Se zasmeje in podrgne svoji dlani drugo ob drugo ter se pogladi po celem telesu, kar debelo sem gledala ko sem videla da postaja vedno bolj suha. Ko poskusim drugič mi uspe oviti krožnike v porcelan in tako oprati celoten stolp, Carina pa vodo segreje da se spremenijo v paro, da se posušijo.
"No pa vendar nisva porabili celega dne" se nasmehnem Carini, a ta se ne smeji "Ojoj! Ura je že 14.45! Čez pet minut morava biti v šoli, drugače papa Orion!" prestrašeno reče Carina, hitro stečeva do vrat "vrata so zaklenjena ne moreva ven.", "Pot vedno ni samo čez vrata." Se nasmehne Carina in zlomi šipo s komolcem ter plani skozi okno, skomignem in grem za njo. Čez ulico dirjava kot zmešani, Carina spredaj in jaz za njo z lokom v roki. Naenkrat izza hrbta slišim šum in zazdi se mi, da sem videla senco. "Carina mislim, da nama…" švisst! Med naju pristane puščica, v naslednjem trenutku se znajdeva v jedilnici šole.
_____________________________________________________________________
Se opravičujem, če je kaka beseda čudno napisana ali pa manjka kak presledek, ker tudi malo hitim, zadala sem si, da objavljam v petek, soboto in nedeljo, vsak dan po en del (upam, da se bom držala:innocent:).
Prosim komentirajte kako se vam zdi, če vam je všeč moja zgodba lahko tudi lajkate, hvala.

In veselo noč čarovnic vam želim!
Bird Lover