Hočem odpreti oči a se mi te uprejo zaradi strupene svetlobe, ki je sijala iz dveh neonskih luči ki sta proizvajale enako količino svetlobe kot sonce. Razgledom se naokoli in ugotovim, da sem ujeta v sobi beli kot sneg, ena stena je merila okoli 4 metre, stropa pa si nisem mogla ogledati zaradi močne luči. Zaradi svetlobe me je glava peklensko bolela zato omahnem na tla ter zaprem oči. Vladala je čista tišina razen mojega dihanja. Nato v svoji glavi zaslišim "Layla!", super zaradi te tišine imam že prisluhe ...."LAYLA!" Pa ne reči, da se mi je zmešalo..."LAYLA!!!!!!!" V bok me zadane nekaj trdega, odprem oči "AWW! Zakaj pa to?" Pred sabo zagledam Kleo, "končno, mislila sem, da si se poškodovala! Imava en velik problem...." prekinem jo "ma nemoj! Ujete sva v celici brez izhoda!" Kleo zamahne z repom "ja ampak tukaj je še nekaj bolj pomembnega.........NE MOREM GOVORITI!" Zmedeno jo pogledam "čakaj kako pa te potem lahko slišim?!"

O, ja. Najina uma sta povezana.
spodnja čeljust mi pade dol
"od kdaj?!",
ummm... od vedno. Aja, ne rabiš govoriti na glas lahko slišim tvoje misli.
jezno jo pogledam ter se osredotočim se na svoje besede v glavi in kdaj si mi nameravala povedati?!
Kleo skomigne, ko bi bilo uporabno
KOT NAPRIMER ZDAJ! Rečem razburjeno
Strese me misel: počakaj ali lahko tudi drugi ljudje dostopajo do mojih misli?!,
Seveda, če tega nočeš si moraš narediti posebno zaščito. Ravnodušno odgovori Kleo
razjarim se, A SE TI NE ZDI, DA JE TO POMEMBNA INFORMACIJA!?
Kleo se namuzne, Ups!.
Nenadoma se spomnim, da sva še vedno ujete. Panično začnem drseti po steni. Razočarana ugotovim, da nikjer ni izhoda, zato ležem na tla ter naslonim glavo na Klein trup ter zadremam. Čez nekaj časa me zbudi kapljanje vode, sprva se ne menim zanj, potem pa se spomnim, da bi lahko kje bil jašek po katerem bi lahko splezala ven. Grem v smer iz katere je prihajal zvok, na tleh je že nastala lužica vode, ki je vztrepetala vsakič ko je vanjo padla nova kapljica vode. Pogledam na vzgojo in vidim, da na stropu ni nobenega znaka o izviru vode. Pogledam bolj natančno in ugotovim, da se voda začne sredi ničesar...
Kleo mi lahko malo pomagaš?
Ja, kaj rabiš?
Ti lahko stopim na rame, da bom višja?
Ja ampak tudi, če to narediva ne boš dosegla stropa.
Vem, zaupaj mi.
Kleo ustrežljivo poklekne da sem lahko splezala nanjo ter se dvigne na zadnje tace. Odkrijem prav to kar sem sumila tukaj je nevidni strop!
Super, a ga lahko razkriješ, prej ti ni uspelo uporabljati magije.
Če poskusim nič ne stane.
Po spominu pobrskal za pravi urok ter položim dlani na nevidno površino, zberem misli ter rečem "Zàhrt!". Strop se za dve sekundi pokaže, potem pa pošlje sunek energije močan kot strela skozi moje telo, spustim se ter padem naravnost na hrbet, da mi tla ukradejo ves zrak. Ko si opomorem od udarca naredim par globokih vdihov in stresemo prah s svoje obleke. Ne deluje, stene so zaščitene.
Koga, brigajo stene, važno, da si ti v redu!
Reče Kleo zaskrbljeno.
Enkrat te še bo kaj takega ubilo!
Zavijem s z očmi. No, danes me ni, vem kaj delam.
Zavzdihnem. Oprosti, vem, da te skrbi zame, delam vse kar znam, da naju spravim ven od tu.
Sedem na tla, Kleo pa mi položi glavo v naročje
In, kaj naj narediva zdaj?
Ti umri od lakote, da bom jaz lahko imela prigrizek.
igrivo butnem grifonko v ramo.
To je ena izmed opcij. se zarežim
Luč zamižika. Kaj je zdaj to? V kotu zaslišim čudno šepetanje. Kleo se postavi na noge ter zarenči. Luč še enkrat zamežika, šepetanje postane glasnejše, tokrat tudi jaz vstanem in se prestrašeno stisnem v kot. Luč še poslednjič zamižika preden nastopi popolna tema. Nekaj sekund s Kleo nepremično čakava v tišini... potem pa se oglasi glasna eksplozija. Pokrijemo si obraz z rokami ter se stisnem v kot. Ko se prah poleže zagledam kako so se sence v sobi povezale v gmoto, ki je postajala večja, in večja. Gmota se počasi začne oblikovati v človeško podobo. Moški iz senc si popravi plašč ter se obrne k meni zareži se tako, da sem lahko videla njegove snežno bele zobe, ki so bili edina stvar, kar ni bila črna na njem. Bil je oblečen zelo elegantno. Črn klobuk s krajši, črn zakmašni plašč, črne lakaste čevlje in lepo ukrojene črne hlače. Bil je visok in suh, kot njegova sprehajalna palica, ki jo je nosil pod roko. Naredi kretnjo z roko in nenadoma se začnejo okoli mojega vrata zbirati sence, po meni so lezle, kot dolge črne kače, zaradi strahu se nisem mogla premakniti niti za centimeter, Kleo priteče k meni, da bi mi pomagala, a jo kepa senc odbije vstran. Kleo nemočno zacvili ter obleži na tleh. "KLEO!!!!!" Zakričim. Razjarjeni pogledam črnega moža, ne menim se za sence, ki mi alarmno močno pritiskajo na grlo. Čutim kako mi energija napolni žile, vsaka pikica sovraštva in žalosti je bila v tem trenutku naperjena vanj. Z mislimi prebiram prostor vse je bilo sivo, razen majhne lužice, ki se je nabrala na tleh. Prste potegnem skupaj da se voda oblikuje v ostro ledeno svečo, izprožim prste. Ledena sveča prileti naravnost skozi dlan možakarja, ki zarjuje kot ranjena žival, ter jezno zasika preden izgine skozi luknjo v zidu. Panično stečem h Kleo. A si v redu?! Nisem dobila odgovora. Oddahnem si, ko na njenem prsnem košu zaslišim bitje srca. Nerodno si jo oprta na hrbet in iztisnemo iz sebe vso moč, ki mi je še preostala. Previdno stopim skozi luknjo, ki jo je naredila eksplozija. Zunaj je bil dolg hodnik, na vsaki strani hodnika pa je bila po ena celica, ampak nobena ni imela vrat, le majhno okence v velikosti igralne karte. Na stropu so bile luči a nobena od njih ni delovala. Zaslišim korake. Panično začnem z očmi iskati primerno skrivališče. Nekaj metrov pred mano zagledam hodnik, ki je vodil v desno. Zaradi Kleine teže je bil tek bistveno težji a strah mi je dal nekaj dodatne moči. Ko pridem do vhoda v hodnik so koraki že čisto blizu. Prilepim se ob steno ter skušam uloviti sapo, kar se da tiho. Koraki nenadoma potihnejo. Ne upam si niti zadihati, nekaj sekund čakam, a se še vedno nič ne premakne, hodnik v katerega sem se zatekla, ja bila slepa ulica tako, da je edini izhod lahko le po hodniku navzgor. Previdno se splazim do vogala ter se razgledam po hodniku, za sabo zaslišim šum, mojo glavo pa udari nekaj trdega. Znajdem se na tleh, in potem postane vse črno.
________________________________________

Hej! štirinajsti del, jeeeeej. nov del bo verjetno zelo kmalu, ker že imam pripravljene zapiske, samo na računalnik še je treba natipkat. Upam, da bodo značke za poševni tekst delovale. če vam je bil ta del všeč mi povejte v komentarjih, če pa vas je volja pa lahko tudi lajkajte. Hvala! Lp Bird Lover