Današnje jutro sem se počutila... Čudno. Kot, da se bo zgodilo nekaj nenavadnega. Najbrž le zato, ker bomo pisali test... Kaj bi pa lahko bilo drugega? "Zoe, kaj delaš tako dolgo v sobi?" Sem zaslišala mamin glas. Stekla sem proti kuhinji. Čeprav sem se še tako prepričevala, da je to zaradi testa v sebi vem, da ni. Mami sem skušala skriti moj zaskrbljen pogled. "Kaj pa je ljubica?" Je vprašala mami z nežnim glasom. "Povej mi Zoe. Veš, da mi lahko vse poveš." Zavzdihnila sem. "Skrbi me zaradi testa." Sem se zlagala. Mami se mi je nasmehnila in mi namignila proti mizi na katerem je bil moj sendvič preden se odpravim v šolo. Mami oddide v kopalnico, da se pripravi na službo jaz pa zamišljeno jem svoj sendvič. Razmišljala sem o testu in o občutku, ki me nikoli ne vara. Zmotil me je mamin glas. "Zoe, hitro pojdi v šolo zamujaš!" Skočim iz stola vzemem šolsko torbo in brez, da bi se poslovila oddidem iz hiše. Med hojo proti šoli sem čutila spomladanski veter, ki mi je pihal v lase. Vohala sem vonj različnih rož, ki je bil prelep. V megleni daljavi sem zagledala veliko sivo stavbo. Seveda bila je šola. Gledala sem naokoli in zagledala nekakšnega fanta moje starosti, ki je bil malo zelen. V megli sem videla njegovo postavo kako teče proti meni. "Zdravo. Vam lahko kako pomagam?" Sem pozdravila. Fant me je z presenečenjem pogledal kot, da še nikoli ni videl človeka kot sem jaz. Fant se je prestrašil in stekel mimo mene. Skomignila sem z rameni in hodila naprej proti šoli kot, da se ni nič zgodilo. Ko sem odprla vrata šole je na hodniku vladala panika. Vsi učitelji so poskušali pomiriti učence vendar jim ni uspelo. "Kaj so prišli marsovci?" Sem se pohecala moji prijateljici Sandy. "Ne, ampak si pa blizu." Pogledala sem jo ona pa je gledala naravnost proti učiteljem, ki skušajo pomiriti učence. "Tišina!" Je Sandy zakričala na vse svoje glasilke. Vsi so bili tiho. "Učenci vse bo vredu." Se je oglasil učitelj zgodovine. "Pojdite vsak v svoje razrede. 9.c gre z mano." Z Sandy ter ostalimi sošolci smo mu sledili do naše učilnice. Vsi so se tresli od groznega dogodka le jaz sem bila normalna. "Torej za tiste, ki še ne vete, govori se, da po mestu hodijo zombiji." Učitelj za zgodovino se je stresel sošolci pa so spet zakričali. "Tišina!" Je ponovno zakričala Sandy. Učitelj je parkrat vdihnil in izdihnil. "Ne morem verjeti, da to govorim vendar danes ne bomo pisali testov. Dokler se ne izve kaj o tej situaciji lahko zapustite šolo." Je pojasnil učitelj zgodovine. Jaz sem se le smejala tem zgodbicam in opazovala Sandyjin bled obraz. "Sandy, nič ne bo. Mene ni strah." Sem jo mirila. Spomnila sem se na fanta, ki sem ga danes videla. Imel je bledo zelen obraz. Vstala sem se iz šolske klopi in stekla ven. Tekla sem po hodnikih, ki so bili tihi. Mogoče kar preveč tihi. Odprla sem vrata kjer se pride na zrak in se nadihala. Zaprla se. oči in jih nastavila soncu. Ko sem jih odprla je pred mano stal fant. Fant, ki sem ga srečala zjutraj preden sem odšla v šolo. "Zdravo." Nasmejala sem se. Fant me je pogledal v obraz in se začudil kako, da me ni strah. "Se me ne bojiš?" Je ihtel. Odkimala sem. Fantu se je na obraz narisal nasmešek. Od veselja sem ga objela fant pa je zardel in me porinil stran. "Oprosti... Nevem če..." Prikimala sem saj ga razumem. Za sabo sem zaslišala kričanje, ki ga lahko zakriči le Sandy. Obrnila sem se. Tam je stala Sandy. Še enkrat je zakričala in se zgrodila na tla. "Je to tvoja prijateljica?" Je vprašal fant. Krivično prikimam in jo skušam zbuditi. "Ime mi je Zardyn. Imam drugačno ime, ki zagotovo nikjer ne obstaja vendar v našem svetu je to pogosto ime. Mogoče lahko pomagam tej tvoji prijateljici." Popraskal se je po glavi in položil roke na Sandyjin trebuh. Nič se ni zgodilo le držal jih je na njenem trebuhu. "Zardyn... K-kaj pa č-če n-ne u-uspe?" Sem zajecljala. Zardyn me je nežno prijel za roko na kateri je imel črno zapestnico. "Vse bo vredu. Mimogrede, kako ti je ime?" Odmaknila sem pogled od Sandy in Zardyna pogledala v njegove zelene oči. "Jaz sem Zoe. Zoe Mardyn." Zardyn se mi je nasmehnil in hitro spustil roko iz moje roke. Roko je spet položil na Sandyjin trebuh. "Ne gre." Je sopel. Potipala sem jo po trebuhu. "Zdi se mi, da ne diha." Sem zamomljala. Vse je bilo tiho.






Ojla! Upam, da 1.del Zombies apocalypse ni predolg in ni prekratek. Ful bom vesela vsakega komentarja, lajka ter če se kdo naroči name. <3<3<3<3 Ne vete kako sem vesela če bote brali! Hvala že v naprej!