Roy je odprl oči. Jutranja svetloba je zasijala skozi okno in mu zaslepila pogled. Kateri dan je že danes?
Vsedel se je in začutil močno bolečino v hrbtu. Skoraj je že okreval, le nogo je še imel povito in v hrbtu ga je kljuvalo. Lase si je odmaknil iz oči in se premaknil na rob postelje. Pogledal je skozi okno. Dan je bil lep. Zakaj imam kljub temu zelo slab občutek?
Ni se počitil najbolje, a ne zaradi poškodb. Dozdevalo se mu je, da se danes ne bo zgodilo nekaj dobrega.
Zaslišal je lajež pred vrati sobe. Oh, Hoe... Vstal je in se sprehodil do vrat. Odprl jih je in v sobo je pritekel lovski pes Hoe. Lajajoče je skočil na Royovo posteljo in se vlegel.
Nekdo je korakal po stopnicah. Z glasnimi in drsečimi koraki je v sobo prišel dedek.
"Jutro,“ ga je pozdravil fant in zazehal. "Zakaj tako zgodaj? Greva na lov za lisicami?“ se je razveselil.
Dedek pa se je nasmehnil in odkimal. "Nisi še dovolj utrjen,“ je dejal. "Imam pa nekaj zate.“
Fant se je začudil. Čakaj malo... kateri dan je že danes?
Dedek je iz žepa povlekel z zlatim voskom zapečateno pismo. Na vosku je bil znak z mačko. "Veš iz katere hiše je to, fant?“ ga je vprašal.
Roy je priprl oči in pomislil. Ta znak je že nekje videl. Ozrl se je na steno sobe. Tam je bila obešena slika njegove mame. V kotu pa ta znak. "Mati?“ je žalostno izjavil. "Ampak ona je... mrtva.“
Dedek je pogledal v tla. Pokimal je. "V tem pismu ti je nekaj zapustila.“ Meni? Mati mi je nekaj zapustila?
V roke je vzel pismo in ga odprl. Iz njega je izvlekel pismo, napisano z mamino pisavo. Royu je po licu spolzela solza, nato pa ga je prebral.
V tem pismu svojemu sinu Royu Criwillu, zapuščam dvor na Yenskem koncu, imenovanem Dom. Zapuščam mu tudi vse svoje imetje, ki ga imam tam. Vse svoje zlato pa zapuščam možu Dorzinu Criwillu, ki ga bo predal Royu, ko bo dopolnil polnoletnost.
~Teressa Solzgard
Fant je dedku vrnil pismo.
Šele zdaj se je spomnil, da je danes tisti dan, ko bo končno polnoleten.
"Vse najboljše, Roy,“ je rekel dedek in ga potrepljal po rami. "Zdaj si odrasel in lahko se odseliš v Dom.“
Te besede so fanta zelo pretresle. Nekaj ni bilo prav. "Čakaj malo...“ je na glas premišljeval. "Obljubil si mi, da bom lahko odšel živet k očetu!“ Kar malo nesramno je to rekel in zavedal se je tega. Sicer ga je misel na Dom zelo pritegnila... a raje bi živel pri očetu!
"Roy, poslušaj me,“ je počasi in nekoliko živčno dejal Drawban in si grizel ustnico.
"Obljubil si. Dal si mi besedo.“ Fant je spoznal, da iz obljube ne bo nič. Užaljeno je gledal dedka.
"Napad jastrebe pume te je močno zaznamoval,“ je spet začel in Roy mu je pustil, da pove do konca, "zato boš še dolgo v kosteh čutil bolečino. Ne morem dopustiti, da se ti bi kaj zgodilo.“
"Pa mi daj može za spremstvo do očeta!“ se je razjezil fant.
"Ne morem ti jih dati dovolj.“ Drawban je bil iskren, a Roy ga ni mislil poslušati. "Iz Divježevega konca prihaja vojna. In dobro veš, da bo kmalu zavzela Quelo, nato pa tudi Večno pomlad. Zavzela bo cel svet, najin dvor pa potrebuje obrambo. Tebe ne smem spustiti v nevaren svet.“
Ne, ne, ne! Mora oditi k očetu! Vse je bilo narobe. Dedek vendar ne razume!
Zavzdihnil je in počasi dejal fantu: "Nočem te še bolj razžalostiti, ampak žal se je zgodila stvar, ki ti ne bo všeč.“ Fant je bil v trenutku tiho. Okamenel je in prestrašeno pogledal dedka. V trebuhu ga je zvijalo. "Glede tvoje prijateljice... in vasi, v kateri je živela...“
Fant je zajel sapo. Dihanje in bitje srca se mu je pospešilo, a dobro je vedel, kaj mu dedek želi povedati. "Kaj se je zgodilo Siyi?! Povej!“ je že napol v joku zakričal.
Vstal je in jezno pogledal dedka, pa čeprav ta ni bil nič kriv.
"Žal mi je, Roy...“ Dedek je pogledal v tla. "Končno so odkrili eno od krdel pum. In to je... napadlo vas.“ Za nekaj časa je nastopila tišina. Roy je še komaj dihal. Ne. Siya.
Sunkovito se je pognal proti vratom sobe. Hoe je zalajal. Fant se ni ustavil, tekel je po stopnicah, pa ven do hlevov. Skočil je na Pogumneža, ki je stal na dvorišču. Na srečo je bil osedlan, zato je Roy že naslednji trenutek odgalopiral iz dvora. Slišal je dedkove klice, a si jih pregnal iz glave.
Po licih so mu tekle solze. Solze ljubezni, a žalosti. Pogumnež je očitno začutil Royeva čustva, zato se je še hitreje podal proti Zliftu. Stražarji so stali pri mostu in se postavili pred drvečega konja. Roy ni niti gledal, ujet je bil v svojih mislih. Pustil je konja, da se je brez ustavljanja pognal proti stražarjem. Ti so skočili v stran, a to ni bilo potrebno. Pogumnež jih je preskočil in nadaljeval galop po mostu. Tako je preskočil še stražarje na drugi strani.
Roy je med ježo premišljeval. Solze si je obrisal z obraza in se prepustil hudobnemu vetru. Siye ni več. Ne bo mogel k očetu. V čem je tu smisel?
Spomnil se je tistega dne, ko sta se s punco spoznala. Bil je le en dan, a najlepši dan v Royovem življenju. Spomnil se je njenih dolgih las, ki so bili spleteni v kito, speti pa s tenko vrvico travne bilke. Njene oči... prelepe sinje modre in venomer nasmejane. Pa bo njena smrt povzročila hude posledice? Najbrž ne. Ampak Royu je strlo srce.
Prišla sta do planjav. Spomnil se je, kako je pred nekaj dnevi že jezdil tu. In kako se je ustavil pri velikem drevesu. Pogumnež je sam od sebe zavil proti drevesu. Na vejah je bilo precej malo listja, večina ga je že odpadla in zgnila na tleh. Bila je jesen. Deblo je imelo široko in lepe kostanjeve barve.
Fant je žalostno opazoval drevesno pojavo, nato pa konju nakazal, naj nadaljuje pot. Kmalu sta že jezdila po visoki travi, točno tam, kjer je tekla tudi Siya. Potem pa je zagledal kraj, kjer ga je napadla puma. Trava je bila poteptana in videle so se fantove ter pumine stopinje. Živali ni bilo več, najbrž so jo oglodali jastrebi. Oh, jastrebi. Mogoče pa ima zato takšno ime. Obe živali sta bili neusmiljeni in veliki.
Roy je nadaljeval pot. Po nekaj konjevih korakih je že zagledal vas. Ni bila več enaka, kakor se je je spomnil. Ograje so bile podrte, hiše potolčene in izropane, vrtovi poteptani. Plenilke so dobro opravile delo.
"Ste pobrali vse?“ je zaslišal odrasel moški glas. Iz hiše so stopili štirje možje in nosili velike vreče. Ko so zagledali Roya, mu je en rekel: "Pojdi stran, fant. To je nevaren kraj.“ Nato so zajahali konje in odjezdili.
Roy pa ni nameraval oditi. Stopil je iz konja in se razgledal. Trupel ni bilo, pa tudi grobov ne, očitno so jih zažgali. Tega si Siya ne zasluži, je žalostno pomislil.
Sprehodil se je do središča vasi. S koleni je treščil na tla. Glava mu je povesila na prsi.
Rad sem te imel, Siya.

~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~
Žal mi je, da sem odatranila Siyo iz zgodbe. Upam, da ne boste zaradi tega nehali brati mojo zgodbo xD
Kakor je rekel Natsu; pišem hitro kot speedy... nekaj, ne vem več. xD
Upam, da vam je ta del zgodbe všeč. :)
Daenerys