Za hrbtom je slišal Preza, kako se nesramno krohota, a igra je igra, zato je kanil to storiti. Ni se ustavil, le pospešil je korak. V rokah je stiskal skromen šopek jesenskih rož, ki še niso postale žrtve prihajajoče zime. Nabral jih je bil za vasjo, na velikem travniku, a prej jih še ni nameraval uporabiti za ta namen. Obul si je bil visoke škornje iz poceni materijala in tudi po nizki ceni, oblekel pa debel in topel plašč iz volčje kože, ki je zadrževal toploto, kar mu je v teh mrzlejših časih zelo pomagalo.
Če bi imel meč normalne dolžine, bi ga lahko nosil za pasom, a skoval ga je bil drugače. Da se mu ne bi vlekel po tleh, si je nožnico obesil na ramo, da mu je visela preko hrbta. Meč ga tako ni oviral ne pri hoji, ne pri ježi, v boju pa ga je lahko hitro vzel v roke.
Eilla je kot otroka oče naučil kovaštva, zato si je meč po letih vaje izdelal sam. Jeklo ni bilo nekaj posebnega, a naostril ga je dovolj, da bi z njim zabodel še tako močnega brdavsa. Skozi oklep pa se žal ni moral zariti. Poimenoval ga je Osin bodež. Na ime, ki je resnično opisovalo lastnost meča, bi bil lahko ponosen, a kot moža opazovalcev so Eilla že kot fanta naučili, da si lahko ponosen le na častno smrt.
To ga je branilo pred čustvmi, ki jih je že sam po sebi zadrževal v sebi. Znal se je umiriti, razmisliti za trenutek, česar ga je naučil oče. Eill je imel očeta rad, kakor je dolžnost vsakega fanta.
A ko je oče še živel, je Eilla učil stvari na krut način. Vsakemu neuspehu je sledil pretep ali še kaj hujšega, a o tem ni maral govoriti. Sicer se je Eill tako stvari naučil hitro in za vse življenje, ampak je v otroštvu trpel in ni užival v družbi očeta. Mama je očeta varala z možem pomembnejše krvi in ju zapustila. Tega se fant ni mogel spominjati, saj je bil takrat še dete, staro leto ali dve. Po hudem in bolečem času stanovanja z očetom fant ni več zdržal. Vsak dan je bilo slabše, sicer se je telesno zelo utrdil, ni se pa imel lepo.
Ko je dopolnil šestnajst let, je neko noč zbežal s samotne kmetije. Od takrat kogarkoli svojega rodu ni več videl, niti slišal o njem, kar ga ni niti motilo, saj je bil zelo nizkega rodu. Preživel je tako, da si je v mestu, katerega imena ni poznal, poiskal službo kovača. Z veseljem so ga vzeli, saj je delo opravljal brez ugovarjanja. Eilla ni motilo, da je bila plača precej nizka. Tam je preživel nekaj let svojega življenja, da je prihranil dovolj za nadaljevanje poti in iskanje večnega bivališča.
Pot ga je zanesla proti Queli, gori, ki jo je občudoval. Kanil je tam živeti in si poiskati dobro delo ter družino, a usoda ga je zapeljala drugam. Izvedel je za službo opazovalcev, v kateri bi lahko ostal vso življenje. Čeprav si morda zaradi takšnega dela ne bi našel družine in doma, je bila ponudba mikavna in čez mesec dni je že zaprisegel. Tako je pristal med fanti podobne zgodovine ali pa povsem drugačne, med fanti nizkega rodu kot on ali pa neznansko visokega ter plemenite krvi, ki so zaradi prekrškov ali česa drugega bili primorani oditi k opazovalcem.
A zdaj je bil tu, na poti k dekletu. Zavil je okoli vogala hiše in se skoraj spotaknil ob psa, ki je spal na tleh. Pes je dvignil glavo in ga srepo pogledal. Z nogo ga je oplazil in pes se je zdrznil ter zarenčal. Eill je pohitel naprej in pustil cucka pri miru.
Vas, v kateri so bili, ni bila pretirano velika, a tudi majhna ne. Hiše so bile grajene iz dokaj močnega materijala in lepo urejene. Pridelki na poljih so pridno rasli, vaščanom pa ni primanjkovalo živeža. Zdelo se je, da se ljudje na tem koncu sveta sploh ne zavedajo pribljižajoče se vojne.
Bila je popolna tema, na nebu pa na tisoče drobnih zvezd. Bljižala se je zima, veter je postajal mrzlejši, a noč je bila prijetna. Veter je Eillu mršil kratko postrižene lase.
Oči mu je presekala nenadna svetloba. Bila je leščerba, ki jo je nekdo položil na plot. Vzel jo je v roke in hodil naprej. Hiše so postajale redkejše in končno se mu je pred oči naslikala hiša deklice Irry. Koliko let sploh ima? se je vprašal Eill in postalo mu je nerodno. Sam jih je dopolnil že dvajset, deklica pa se je zdela še mlada.
A kanil se je držati obljube, zato je stopil po gričku do hiše. Ograjena je bila z leseno ograjo, a fantu se je v očeh zasvetil balkon. V glavi je zagledal priložnost. Preplezal je ograjo in malo postal. Balkon je bil dokaj visoko, s samo pa ni imel vrvi ali česa podobnega, da bi splezal gor. Zakaj bi pa sploh splezal?
Malo se je zamislil. Saj je bila le igra, naj jo opravi in gre.
In to je tudi naredil. Šopek je previdno odložil na rosna tla. Trenutek jih je še gledal. Nasmehnil se je dobremu občutku opravljenega dela. Nato se je obrnil, da bi odšel nazaj do tabora.
Skoraj se je zaletel v dekle visoke rasti z dolgimi črnimi lasmi. Njeno ime je bilo Irry.

~~~~~~~~~~~~~~~~~~
Hvala vsem, ki ste mi pomagali izboljšali zgodbo (a je sploh kdo bil? xD). :)
Če se komu zazdi, mi lahko skritizira dele, ki bi jih lahko napisala drugače. Tega bom res vesela <3
Lep preostanek tedna
Daenerys