...Bzzzz je zazvonila budilka. "Izabella, v šolo boš zamudila!" se je slišal glas iz kuhinje. Iza se je zbudila kot bi mignil. Vajena je bila, da mama nori, saj vedno zamuja. Stekla je po stopnicah v kuhinjo. "Jutro, danes grem v šolo z Niki," je hčerka povedala svoji mami. Hitro je pojedla, nato pa zdrvela do kopalnice, kjer se je uredila. Že je tekla do vhodnih vrat in odšla v šolo. Hodila je do sošolkine hiše, da bosta skupaj hodili do šole. "Zdravo Iza," je rekla Niki, ko sta se videli. "Živjo. Nekaj ti moram povedati. Zgodilo se je. Čudno..." Niki je z zanimanjem prisluhnila. "Torej. Jaz sem včeraj prišla v sobo in na mizi zagledala pismo. Prebrala sem ga in pisalo je, da me vebijo v nekakšo akademijo za nadarjene..." je razlagala prijateljici. "Hmm... misliš resno? Kako si to dobila? Mogoče te je le Elvis pohecal!" Izabella je na kratko premislila, nato pa odgovorila:"Nep, vsekakor ni bil brat. Nima takšne pisave. On piše pisano, tam je pa bila mala tiskana pisava. Pa sploh nikoli si ne bi vzel toliko časa zame." Tiho sta hodili. Razmišljali sta o tem, kar sta pravkar povedali. Kako bi lahko dobila pismo? "Mogoče," se je čez čas oglasila Niki,"pa tega ne bi smela vzeti preveč resno." "O, pa še kako resno morava to vzeti! Nihče se ne bo delal norca iz mene! NIHČE!" je glasno zatrdila Woodova. Niki se je strinjala z njo. Kmalu sta bili v šoli in tam tega nista niti omenili. Dolge ure matematike, slovenščine, glasbe, angleščine, likovne in etike, so bile še daljše tisti dan. Vse se je vleklo in vleko, kot da ne bi bilo konca. Nazadnje pa se jima je le nasmehnila sreča in pouka je bilo za tisti dan konec. Stekli sta k Niki domov. To stvar z pismom bosta razrešili. "Torej. Med poukom sem razmišljala. Mislim da vem, kako bi lahko izvedeli natančneje za kaj se gre..."
–––––––––––––––––––––––––––––––
Upam, da vam je bil ta del vsaj malo všeč. Vesela bom lajkov in komentarjev, saj če bo zgodba imela več kot 8 lajlov in 3 komantarje, bo nov del do četrtka.


Želim vam najlepši vikend do sedaj,
#S2