OPOZORILO: Ne beri, če si občutljiv na temo rezanja, depresije, motenj hranjenja ali samomora.
*****************
Torej, hm, tole je malo smešno, glede na to, da sem ponavadi jaz tista, ki pomaga tule(ne drugem profilu).

Torej, že nekaj časa se spopadam z depresijo. Zdi se mi da začenjam izgubljati. Ne vidim več smisla v življenju. Smrt bi rešila vse moje probleme. V meni je ves čas ta pritisk. Želim si samo kričati, pobegbiti, pobegniti od vsega. Dvakrat sem se že poskusila ubiti (enkrat sem pojedla ogromno tablet, ampak mi ni uspelo, sem pa potem še dva dni bruhala).
Vse mi gre navzdol. Bila sem že na dobri poti. Jedla sem že skoraj normalno, nisem se rezala, in po več dni nisem razmišlajala o samomoru.
Sedaj, pa me vsi zapuščajo, nikomur ni mar, nihče ne razume.
Vsak dan se režem, večkrat na dan, in nemorem nehati. Vedno težje je ureznine skrivati, že 3 tedne se nisem udeležila športne ("pozabila sem športno, si zvila gleženj ipd."). Sploh ne morem nehati.
Že skoraj mesec nič ne jem, razen v šoli malice, saj nočem, da bi kdo opazil, da ne jem. Enostavno ne morem pojesti ničesar, še posebej če me kdo gleda ko jem, mi hrana enostavno ne gre po grlu. Večkrat sem poizkusila pojesti kaj več, ko sem bila sama doma, ampak kadarkoli mi je uspelo, sem razen 1x, vse izbruhala.
Ves čas, in mislim ves čas razmišljam o samomoru. Edino česar se bojim je, da če še enkrat pojem tablete, in mi ne uspe, bodo starši kaj posumili. To je eden od glavnih razlogov, da sem sploh še živa.
Utrujena sem poizkušanja, vedno se potem zgodi nekaj kar me povsem zaj**be. Moja mama mi večkrat, da panične napade, in ko se začnem nenadzorovano tresti, pravi, da samo "pretiravam".
Preprosto vse skupaj je pretežko.
Rada bi si priskrbela pomoč, ampak vem, da če povem karkoli staršem, bodo rekli, da sem preveč ba internetu, in da mi je ta to vtepel v glavo in mi vzeli telefon.
Nimam nič pravih prijateljev, ki bi jim lahko vse povedala. Vsi moji prijatelji do sedaj so me cut offali, in vem da me bodo, kmalu tudi tisti s katerimi se družim trenutno, vidim kako jim grem na živce. Edina prijateljica, ki jo imam in ji lahko povem vse, je trenutno v bolnici, tako, da je še nekaj časa ne bom videla, in čez pol leta se seli. In vem, da se lahko slišiva prek telefona, ampak ni isto. Vem da se bova oddaljili, inže sedaj vidim da ji začenjam iti na živce. Vsi prijatelji me izločujejo. Nimam motivacije za šolo, moja mama pa pričakuje same najboljše ocene in uspeh v glasbeni šoli. Ne zmorem več, vsaka minuta je muka. Rada bi samo zbežala, rada bi samo kričala, sprostila ta pritisk v sebi.
Vedno bolj pogosto se režem, saj hočem vse to spustiti iz sebe, hočem zares čutiti, režem vedno globje, in ne morem nehati, vedno se po prib. 10min prisilim da neham, saj je kri povsod, in moram počakati, da neha tečti, saj morem potem priti izpod "tuša" in se pretvarjati, da je vse v redu. preprosto ne morem več, ne vidim razloga v nadaljevanju.
Vsak dan je težek, nemorem vsati iz postelje želim samo ležati tam ves dan, da se mi ni treba soočiti z vsemi problemi.
Ne morem več.
Sploh nevem kaj bi rada lol, mogoče me zanima če imate kakšen nasvet.