Hej, Rueanne!

Tudi jaz sem včasih jecljala. Res te zeloooo razumem. To je najbolj grozna možna stvar, ki se mi je zgodila v lajfu. Noben okoli mene ni jecljal, jaz pa kar nisem in nisem mogla normalno govorit. Pisala sem najboljše spise, najbolje znala snov, a tega nisem mogla ne prebrati ne povedati. Večkrat sem znala odgovor na vprašanje učitelja, a si nisem upala izgovoriti naglas, ker me je bilo sram jecljanja. Moji sošolci v osnovki so to opazili in so se iz tega norčevali. Takoo me je bilo sram. V gimnaziji se iz tega ne norčuje nihče več. Res sem se grozno počutila in sem šla k logopedinji. Rekla mi je, da je pri meni to faza odraščanja in bo minilo do 20. leta. Vsi so mi govorili, naj se sprostim in bo minilo, ampak pri meni to nikoli ni delovalo. Preveč sem se upadala s tem, da je nekaj z mano narobe in padla sem v depresijo, ki je trajala 3 mesece. Poskusila sem se umiriti, a ni šlo. Potem pa sem si rekla, da moram opraviti z enim ustnim ocenjevanjem, pa čeprav mi bo grozno stati pred razredom in jecljati. Takrat kar naenkrat nisem več jecljala in zdaj že 6 mesecev nisem niti enkrat jecljala. Za to sem zeloo vesela in res upam, da se ne ponovi nikoli več.

Mogoče si lahko pomagaš z vajami šumov...najdeš jih na youtubu. Tako se bo glas sprostil in okolica s tako izgovorjavo niti ne opazi, da jecljaš. Meni je to zelo pomagalo.

Najbolj pa pomaga, če stvar odmisliš in si rečeš, da nihče ni popoln in imaš ti pač to napako. S tem ni nič narobe. Verjemi, da bo tako jecljanje zelo hitro minilo, ko se s tem ne boš več toliko obremenjevala.

Upam, da sem ti pomagala in želim ti lepe počitnice!

Jaz imam social anxiety in sem zelo živčna in takrat začnem jecljati.. ko sem bila mala, sem govorila normalno, zdaj pa opažam da sem začela jecljati od zivcnosti