Pozdrav vsem!
Jaz imam probleme s samozavestjo. (Stara sem 15, če vam to kako pomaga.)
Nisem samozavestna in večino časa se v družbi drugih ljudi (npr. v šoli) počutim, da sem nič in nisem vredna biti tukaj s temi ljudmi, ki so veliko boljši, lepši od mene. Pa še ves čas se primerjam z drugimi, čeprav se ne želim, ker sem zaradi tega samo še bolj depresivna.
Imam tudi veliko ljudi, ki so mi za zgled (večinoma slavne osebnosti pa tudi resnične osebe) in jaz si jih želim točno posnemati, ker so tako kul, lepi in samozavestni ... Želim si, da bi nekdo občudoval tudi mene in si želel biti kot jaz, ker je to nekako edina misel, ki mi skupaj lepi zlomljeno samozavest.
Zdi se mi, da ta problem izvira iz tega, da imam občutek, da me nihče ne mara, in da ne morem nikomur resnično zaupat. Starša: oči je 'odsoten', nikoli se z mano ne pogovarja o čustvih ali čem takem, v celem življenju nisva imela osebnega pogovora, ker je tudi zelo zaprt vase; mami me velikokrat žali, ker je to njen način vlivanja samozavesti, ampak to ne pomaga, ker sem samo še manj samozavestna. Sestra: večino časa se prepirava. Prijateljev nimam. Sorodniki ne pridejo v poštev, ker smo skregani. To so vsi ljudje v mojem življenju.
Zaradi tega imam tudi toliko različnih oseb za zgled, ker mi družina ni. In res si iskreno želim nekoga, ki bi me občudoval tako kot jaz druge. Nenehno tudi iščem neko potrditev od drugih, ki bi mi pokazala, da sem ne glede na vse vredna in ljubljena.
Rada bi bila takšna kot sem in najboljša različica sebe, ampak nimam dovolj samozavesti.
Včasih pa se počutim malo samozavestno, ampak mi to potem ubije kakšen negativen komentar in se počutim še slabše kot prej, ker se mi zdi, da sem neumna, ker sem sploh poskušala biti nekaj boljšega kot sem.
Upam, da imate kakšen nasvet zame.
Lp