Ojla.

Sem tista prijateljica, ki je vedno zraven tebe, ko jo potrebuješ, vedno te posluša, je prijazna, zabavna in pozitivna, ki je non-stop sarkastična. Ampak, v resnici je žalostna, svojo žalost prekriva s humorjem in sarkazmom, ni pozitivna, in nihče je nikoli ne posluša, pa čeprav ona tebe vedno. TO JE POPOLN OPIS MENE!

Zdaj pa na moj problem.

Imam dve prijateljici T in S. One sta super, ampak v vsakem triu je en duo, in eden ki je "third wheel". In to sem jaz.

Enkrat februarja je T šla na neko potovanje za 14 dni, kar je pomenilo, da sva bili s S sami, pač samo medved in ostali najno sošolci. Tista dva tedna sva se nonstop pogovarjali in družili. Bilo je tako zabavno, da se je zdelo kot da ni resnično. S mi je tudi povedala nekaj skrivnosti ki jih T ne bi mogla nikoli, ker velikokrat izda te skrivnosti, ampak pustimo to.
Celotna ta dva tedna, sem vedela kaj se bo zgodilo, ko se bo T vrnila. Trio bo zoper skupaj, in jaz bom spet "third wheel". In lahko uganete kaj se je zgodilo. T se je vrnila, in jaz sem bila zopet "third wheel". Sicer sta se še vedno pogovarjali in družili z mano, ampak ni bilo isto.
Sedaj pa po skoraj štirih mesecih po tem, sta se, ne morem reči oddaljili, ampak, ne poslušata me več. Mislim ja, sej me poslušata z enim ušesom, ampak potem si non stop skačeta v besedo, in ne morem dokončati stavka.
Potem, pa imamo tukaj eno sošolko (dajmo ji ime K), ki se ji je v začetku leta nekaj zgodilo v družini (if you know you know), in se je zato začela več družiti z mano, T in S. In enkrat ta ali oni teden, sem spet nekaj razlagala, in končno se mi je zdelo, da ne T in S poslušata. In potem ne K prekine, ko sem razlagala neki pomembnega, in ona začne razlagati on svojem fantu, kak sta break-upala. Pač sej nimam nič proti da to govoriš ampak človek, pocaki da dokončam s stvarmi, ki so pomembnejše od tega tvojega faking 10 fanta v tem letu!!!! In na koncu, nisem do konca malice spregovorila niti besede več.

Danes, pa sem imela tega dovolj in enostavno nisem več skoraj nič govorila s S in T. In iskreno, se mi zdi kot da sploh nista opazili.

V družini je pa isto. Sem najtišji družinski član, in vedno je tak. Preden jaz govorim o svojem dnevu, je moja sestrica tiha, ko miš. A tisto sekundo ko jaz sačnem govoriti, mora ona tudi začet težit, in govoriti neumnosti. In danes je šlo to tako daleč, da sem na poti domov iz glasbene, bila čisto tiho in nisem hotela več z nikomer govoriti.

Vprašanje, ki si ga skos zastavljam je: ALI GOVORIM BREZVEZNE STVARI? in ALI GOVORIM PRETIHO?

In potem že razmišljam, kako nočem več živet, in kako upam, da mi kej pade na glavo, da umrem, ker me nihče več ne posluša, ljudje se delajo, kot da jih ne zanima kaj govorim, prekinjajo me, in včasih ne sploh "ne slišijo" pod narekovaji.

Že več dni zaporedoma, vsak večer po tistem, ko izbrišem iz svojega obraza svoje "veselje", se uležem na posteljo in jokam. Čisto potiho da me kdo ne sliši.

In, prosim da mi kdo svetuje kaj nej naredim, ker enostavno ne zdržim več.

In za na konec še en opomnik, za vse. Ne pozabite, tisti ljudje, ki so najbolj veseli, so v resnici najbolj uničeni in žalostni, a svoja prava čustva skrivajo z nasmehom in optimizmom.

In vedno, pomislite na druge, kako se drugi počutijo in obnašajo.

Pa oprostite, če se vam zdi, da preveč pretiravam in dramatiziram.