Hej jutri praviš?
Potem hitro na deloooo. Vzemi zvezek in se nauči stran po stran nakoncu pa sama sebe sprašuj vprašanja iz predtesta. Potem še malo ponoviš. Lahko tudi zutraj malo ponoviš

hej, zagotovo imate snov razloženo v učbeniku, če ne, pa si lahko pomagaš s spletom in zagotovo kaj najdeš ;)
upam, da ti bo šlo<33

Živijo!

Tvoj zapis se me je zelo dotaknil, saj se mi zdi, kot da bi pisala jaz (Cvetka), ko sem bila še v osnovni šoli. Tudi sama sem imela same petice in ob vsaki štirici sem dneve preživljala v solzah. Včasih se je to zgodilo celo pred celim razredom (omg, kakšna katastrofaaa!!). Sošolci so se mi posmehovali in me zbadali s "piflarko", jaz pa nisem mogla nič - solze so preprosto privrele, brez moje kontrole. Pa seveda, da sva si na jasnem. NIKOLI nisem jokala za pozornost ali, še manj, za boljše ocene.

Če misliš, da bom zdaj modro napisala, da teh težav nimam več, te moram razočarati. Še vedno, kadar sem razočarana nad seboj, mi solze kar same stečejo. Zadnjič sem, recimo, zažgala kosilo in solze so bile spet tu, hehe.

Solze so avtomatski odziv našega telesa. To pomeni, da nad njimi nimamo veliko nadzora. Ne moremo si preprosto ukazati: "Nehaj jokati." Možgani tako ne delujejo. Da bi imeli moč nad solzami, bi zato potrebovali ogromno vaje. Kakšne? Beri dalje.

Naši možgani se odzovejo s solzami, kadar smo razočarani ali kadar ne dosežemo standardov, ki smo si jih sami postavili. Zato je glavno, da se naučiva, kako pričakovanja znižati. Včasih si je treba čestitati za štirico ali za nepopolno skuhano kosilo, saj so napake del našega učenja. Zato naredi tako:

Naslednjič, ko te bo prevzela misel, da moraš nujno dobiti petico, to misel zapiši na list papirja in zraven dopiši: "V redu je tudi, če dobim štirico – to še vedno pomeni, da je moje znanje zelo dobro." Če boš to počela dlje časa, lahko sčasoma "natreniraš" možgančke, da ob manjših neuspehih ne boš vedno v solzah.

Danes sama ne jočem več, če na faksu ne dobim najboljše ocene, in na to sem zelo ponosna. Priznam pa, da me še vedno prevzame kakšna solza, ko zažgem makarone, hehe.

Bodi lepo,
Cvetka