Nisem psiholog, zdravnik, karkoli, ampak menim da s tabo ni nič hudo narobe. Veliko jih ima domotožje, torej da nočejo nikamor, ampak pomisli kako grozno bi bilo zamuditi kakšne stvari. Kaj če se bo v šoli v naravi zgodila kakšna smešna stvar, ki bo tema pogovora še celo leto in ti jo boš zamudila? Nihče pa te tudi nima pravice prisiliti k nečemu kar ti nočeš, le reči želim, da boš nekatere stvari tako po nepotrebnem zamudila. Svetujem ti da greš, večkrat ko boš kam sla, se bo (najbrž) tvoj strah razblinil. Glede slabosti pa to te pa ne rabi skrbet, vzemi kakšen lekadol s sabo če ti bo res slabo. Lp.

Hej,

lahko ti povem, da to nič neobičajnega. Ljudje smo si zelo različni, nekateri smo bolj zaskrbljeni, drugi manj. To je povsem normalna lastnost vsakega. In tudi domotožje ni neobičajno, sploh pri mladih. Če moraš enkrat na dan poklicati starše, naj te tega ne bo sram. Seveda bi bilo dobro, če se tega vzdržiš in poskusiš zdržati brez klica, ampak ko te res stisne pri srcu, ni res nič narobe v iskanju utehe pri starših. Sploh pa v EU brez problema pokličeš domov, če boste s šolo kam šli.

Načeloma je lažje biti zdoma potem, ko si starejši. In kot je napisala dragon girl, je vsakič, ko kam greš, lažje. Verjemi, da tudi jaz dobro poznam te občutke zaskrbljenosti in domotožja. Pomisli tako, da bodo s tabo prijatelji in učiteljice ter učitelji. Z njimi se lahko imaš lepo. Učitelji bodo skrbeli, da bo vse v redu. Nanje se lahko vedno obrneš. V resnici je najlažje potovati tako, če greste s šolo. Če potuješ sam in si moraš vse sam načrtovati, je še huje. Predlagam, da izkoristiš to. In všeč mi je predlog dragon girl, da imaš s sabo kakšen lekadol, oziroma nasploh ideja, da si dobro pripravljena na vse. Imej s sabo, kakšno vrečko, če bi te sililo na bruhanje, imej steklenico vode in redno pij vodo, globoko dihaj ipd. Če te je nečesa strah, pa se seveda nikakor ne rabiš siliti v to. Verjemi, da se bo vse v redu uredilo in da boš hrabrejša po tem, ko se odpraviš nekam. Ampak seveda ni nič narobe v tem, če ne greš. V življenju bo še mnogo priložnosti in morda boš kasneje bolj pripravljena jih sprejeti.

Lepo bodi in vso srečo! :)

Živijo!
Mene je bilo tudi od začetka grozno strah na večdnevne izlete z šolo in to. Cel tretji razred sem se živcirala, ker smo na koncu leta šli za dva dni na Areh. Dobro vprašanje a se je splačalo živcirat? Definitivno ne, ker sem se imela nepozabno, in sem bila tko ful žalostna, ko sem mogla iti domov! Prva šola v naravi ista zgodba. Jaz ti oriporočam to: vzemi se nekaj od doma kar ti ful pomeni(pa pazi, da tega tam ne boš zgubila:upside_down:) to je lahko najljubša plišasta igrača, in podobno. Jaz sem si vzela še slike mojih muckov, da ju nisem preveč pogrešala, in en dan prej sem prosila starše da mi napišejo pismo, pač nekaj npr. naj se mam fajn.... in vedno, ko sem ju pogrešala sem pismo prebrala. Pa mogoče to z klicanjem, jaz sem ju recimo poklicala vsak drug dan ker sem sicer mela domotožje, ko sem ju slišala ampak sem vseeno hotla vedet kako je doma.
Pa še to: pomisli, da ne bi šla v Berlin! Potem bi se vsi tvoji sošolci pogovarjali kako je bilo fajn, zabavno, kaj vse so videli,....Tebi se pa sanjalo ne bi o tem! Si predstavljaš kako bi verjetno potem obžalovala, da nisi šla!
Upam, da sem vsaj malonpomagala...Loons