Torej mogoče je to samo tvoje prepričanje in mogoče sploh ni zares.Torej tu ti nimam za dat dobenega nasveta.Glede zaupanja pa je tako.Povej jim neko svojo skrivnost ki zatebe ni tako hudo da jo izdajo njim pa bi bila zanimiva.Nato jim to povej in reči da dobenemu nesmeta povedat.In nato upazuj mogoče boš zasledila da kdo tudi to ve takrat veš da jim ne moreš zaupati drugače pa
lahko
Sry za tak čudn komentar ampak jaz nimam drugih nasvetov in ne pozabi mogoče je to vse samo v tvoji glavi.
Upam da sm mby mal pomagala
by

Hej
To je popolnoma normalno. Zdaj si (sklepam) v najstniških letih, kjer se ti zdi da te noben ne razume (no še posebej v teh letih). Tudi meni se to ves čas dogaja. Čeprav pa moram priznati, da je skoraj nemogoče da bi imela dva človeka POPOLNOMA enak problem. Vsaka oseba je drugačna in zato tudi enak problem vidi drugače kot druga. s tem hočem povedi, da je popolnoma normalno, da misliš da te noben ne razume. čeprav pa je tudi težko. ampak zagotovo bi te pa vsaj nekdo malce lahko, kajne?
Se mi je že velikokrat zgodilo, da sem mislila da sem zmešana kot ne vem kaj, ker se mi je zdej moj problem totalno čuden. in enkrat sem ga zaupala prijateljici in je dobesedn približn štekala. mogoče se kdaj poskusi pogovortiti s kom o kakem problemu (mogoče bolj manjšemu za začetek) da vidiš če te razume.
Ojoj, sori vse sem tak čudn zapisala.....
Bistvo: čisto normalno je to, vsakemu povprečnemu najstniku se tako zdi (da ga noben ne šteka). pri starših je res malce težko verjeti da te razume (še posebej ker je starejši drugače gleda na to) ampak vsaj kot sem se jaz pogovorila z svojimi me razumeta (približno). tudi ona sta šla čez to najstniško fazo v življenju in nekatere stvari so si še danes podobne. recimo občutek da te noben ne razume. plus tudi jaz ne morem staršem zaupati vsega. oz. realno nobenemu čoveku se še nisem tako močno zaupala da sem mu vseeee povedala. neke stvari je pač treba imeti zase, i guess? tako da brez skrbi če ne boš vsemu komu povedala sem še jaz taka

P.S. če se res počutiš, da ne moreš nekomu nič zaupati, smo pa zato mi tukaj in jaz

Hej! :D
Verjamem, da se ti sedaj zdi, kot da te noben ne razume, posebno starši. Mogoče se počutiš malo osamljeno, lahko te kdaj to tudi ujezi. Na tem mestu bi ti zaupala, da je to čisto normalno. Starši so sicer res šli skozi to obdobje, ampak to je zanje že daljno tega in ljudje smo taki, da hitro pozabimo določene stvari. Včasih jim je morda težko se poistovetiti s tabo, s tvojim doživljanjem, zato bi ti svetovala, da se poskusi z njimi pogovoriti. Pomembno je, da izraziš svoja čustva, misli, zakaj se ti zdi, da te ne razumeta, mogoče tudi, kdaj se ti to dogaja. Čeprav vsega morda res ne bodo razumeli, verjamem, da se bodo potrudili in te poskušali čim bolje razumeti :)

Glede zaupanja skrivnosti pa imamo pogosto občutek, da moramo imeti eno (ali dve) najboljši prijateljici/prijatelja, katerim zaupamo prav vse. Razen v filmih in tv serijah je v realnem življenju žal nekoliko drugače. Ne pravim, da ni dobrih prijateljstev, ampak ni nujno, da si med seboj vse zaupamo - kdaj lahko kaj zadržimo zase in imamo najboljšo prijateljico/prijatelja. Včasih eni prijateljici zaupamo več kot drugi. To pa je odvisno od tega, kako "udobno" se počutimo v prijateljskem odnosu z nekom. Z določeno prijateljico se lahko bolje počutiš pri deljenju enih stvari o sebi, drugi o drugih :) Svetujem ti, da se poskusiš ne obremenjevati preveč s tem, koliko zaupaš svojim prijateljicam/prijateljem; bolj pomembno je, da to, kar jim zaupaš, slednje tudi razumejo tako - kot nekaj, kar je zate pomembno in jim dovolj zaupaš, da jim lahko poveš.

Če te morda še naprej muči to, da te noben ne razume, lahko mogoče preizkusiš s pisanjem dnevnika. Ni nujno, da vanj zapisuješ vsak dan, ampak ob trenutkih, ko se želiš obrniti na nekoga, ko želiš iz sebe izliti svoje občutja, misli.
Upam, da sem ti bila kako v pomoč!
Lepo bodi :)