Zadnje čase se ob vsakem neuspehu počutim grozno. Starši mi vedno pogosteje povejo, kaj jim ni všeč, zakaj so razočarani, in vedno je prepozno, da bi vse skupaj spremenila. Do sedaj se mi ni to nikoli dogajalo, vendar se sedaj (že skoraj) nezavedno krivim za skoraj vse. Nisem tip človeka, ki bi se odkrito pogovarjal z družinskimi člani, poleg tega pa od mene kot od najstarejše pričakujejo, da bom vedno na voljo za vse. Zaradi tega mi je o mojih problemih težje govoriti, ker nočem pokvariti statusa 'popolnega otroka', ki naredi vse prav, ne glede na ovire, ki mu jih postaviš.
Edina oseba, ki ji od družinskih članov malo bolj zupam, je moja mlajša sestra, ampak ji ne želim zrušiti predstave, ki jo je imela o meni do sedaj.
V krogu mojih prijateljev sem ponavadi tista, ki pomaga vsem, zato je poslušanje tujih problemov ponavadi moja naloga, in s svojimi problemi nočem obremeniti ostalih.
Ali lahko naredim kaj, da bi občutke nepotrebne krivde zmanjšala?