Obupana sem
1
Res sem obupana.
1. Nevem če bo kdaj sploh konec korone če pa sploh bo ga ne bom dočakala. In še moj ati je rekel da bomo vsi pomrli v teh kletkah. In to se mi zdaj zdi res:sob:
2. Imam brata ki me res živcira in se skos dere. Nev če sploh še mam kakšen živc ker takoj za najmanjšo podrobnot tok razjezim da bi najraje počila od jeze:rage:
3. Glava me boli (zdej)
4. Mislim da sem depresivna. In zdi se mi da me bo kdo na vsakem koraku ubil
No povejte če nej gre tole k Teti Justi
1. Nevem če bo kdaj sploh konec korone če pa sploh bo ga ne bom dočakala. In še moj ati je rekel da bomo vsi pomrli v teh kletkah. In to se mi zdaj zdi res:sob:
2. Imam brata ki me res živcira in se skos dere. Nev če sploh še mam kakšen živc ker takoj za najmanjšo podrobnot tok razjezim da bi najraje počila od jeze:rage:
3. Glava me boli (zdej)
4. Mislim da sem depresivna. In zdi se mi da me bo kdo na vsakem koraku ubil
No povejte če nej gre tole k Teti Justi
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Ja mislim, da bi ti naša Tetka prav zagotovo pomagala.
:heart:
:heart:
0
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Hello!!
Mislim, da bo Teta Justi dobro pomagala, ja. Drugače pa:
-Obstajajo cepiva proti koroni in nekaj prebivalstva je že cepljenega, torej bo prej ali slej konec korone. In večina Slovenije, če se ne motim, se je že povrnila v šole :))
-Za glavo vzemi tabletko, popij malo vode, pojdi spat ali pa vsaj ležat nekam kjer je temno in tiho
-Za depresijo se pa pogovori s starši, prijatelji ali/in s psihologom!! Psihologa najbolj priporočam oni znajo najbolje pomagati :)
Aja pa poskusi si najti coping mechanisms!! To so stvari ki te pomirijo, ti pomagajo, razveselijo, s katerimi se počutiš varno itd. Zame je to npr. glasb, the dsmp, knjige, moja odeja, moj maček...Te coping mechanisms uporabi kadarkoli se počutiš slbo, obupano, itd.
In piši Teti Justi, narjbž bo znala bolje pomagati kot jaz
<3
April
Mislim, da bo Teta Justi dobro pomagala, ja. Drugače pa:
-Obstajajo cepiva proti koroni in nekaj prebivalstva je že cepljenega, torej bo prej ali slej konec korone. In večina Slovenije, če se ne motim, se je že povrnila v šole :))
-Za glavo vzemi tabletko, popij malo vode, pojdi spat ali pa vsaj ležat nekam kjer je temno in tiho
-Za depresijo se pa pogovori s starši, prijatelji ali/in s psihologom!! Psihologa najbolj priporočam oni znajo najbolje pomagati :)
Aja pa poskusi si najti coping mechanisms!! To so stvari ki te pomirijo, ti pomagajo, razveselijo, s katerimi se počutiš varno itd. Zame je to npr. glasb, the dsmp, knjige, moja odeja, moj maček...Te coping mechanisms uporabi kadarkoli se počutiš slbo, obupano, itd.
In piši Teti Justi, narjbž bo znala bolje pomagati kot jaz
<3
April
0
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Hoj.
Zdaj je ogromno ljudi obupanih, ker se tole že res vleče v neskončnost, zato ne skrbi, ker nisi edina, ki tako čuti. Korone bo enkrat konec, končala se je tudi kuga in kot je rekla že April, cepivo bo pomagalo. Več ljudi kot se bo cepilo, prej po vse nazaj v starih tirih. Samo zato, ker je oče rekel, da 'bomo vsi pomrli v teh kletkah', še ne pomeni, da je res. Starši ne mislijo vedno vsega dobeseno in so včasih malo preveč pesimistični (črnogledi). Pomisli na to, kako lahko pomagaš k temu, da se razmere izboljšajo in izkoristi karanteno (če še ne hodiš v šolo, se pravi, če imaš še pouk na daljavo) tako, da se pogovoriš z bratom in skušaš izboljšati vajin odnos, ukvarjaj se s čim, kar ti bo pomagalo, kar te veseli. Do brata moraš biti res potrpežljiva, verjetno tudi njemu nagajajo hormoni in se mora še naučiti, kako se z njimi spopadati. Daj mu čas, da se pomiri in tudi njegovo obnašanje (upam) ne bo trajalo večno, čez čas bo odrasel, se spremenil in postal malo bolj resen in premišljen.
Depresija je huda stvar in veliko ljudi je napadla v tem času, ko so zaprti med štirimi stenami in so prisiljeni razmišljati o samem sebi, o sebi in svoji prihodnosti nasplošno, preprosto preveč časa imamo. Če se počutiš zelo na tleh, se poskušaj pogovoriti z mamo, če ni tako črnogleda kot je tvoj oče in te bo zagotovo razumela, da ti je težko. Lahko najdeš nekaj, kar te sprošča, greš na sprehod, na svež zrak in, tudi če se sliši pocukrano, razmišljaj pozitivno. Če boš razmišljala tako, se boš tudi počutila tako in če se počutiš nemočna proti celemu svetu zaradi trenutnih razmer, to odmisli in se zaposli z nečim drugim in se odvrni od takega razmišljanja. Razmišljaj o tem, kaj lahko izboljšaš.
Če ti še nismo odgovorili, zagotovo poskusi in napiši pismo teti Justi, ona ti bo zagotovo znala pomagati, ne moremo pa obljubiti, da ti bo odgovorila (prejme veliko pisem, ampak zato še ne izgubi upanja).
Verjemi, da bo vsega konec. Še vse se je končalo in tudi to se bo. Poskusi ne skrbeti preveč o tem, čeprav je težko. In kadarkoli boš rabila pomoč, lahko pišeš na Pil.
Zdaj je ogromno ljudi obupanih, ker se tole že res vleče v neskončnost, zato ne skrbi, ker nisi edina, ki tako čuti. Korone bo enkrat konec, končala se je tudi kuga in kot je rekla že April, cepivo bo pomagalo. Več ljudi kot se bo cepilo, prej po vse nazaj v starih tirih. Samo zato, ker je oče rekel, da 'bomo vsi pomrli v teh kletkah', še ne pomeni, da je res. Starši ne mislijo vedno vsega dobeseno in so včasih malo preveč pesimistični (črnogledi). Pomisli na to, kako lahko pomagaš k temu, da se razmere izboljšajo in izkoristi karanteno (če še ne hodiš v šolo, se pravi, če imaš še pouk na daljavo) tako, da se pogovoriš z bratom in skušaš izboljšati vajin odnos, ukvarjaj se s čim, kar ti bo pomagalo, kar te veseli. Do brata moraš biti res potrpežljiva, verjetno tudi njemu nagajajo hormoni in se mora še naučiti, kako se z njimi spopadati. Daj mu čas, da se pomiri in tudi njegovo obnašanje (upam) ne bo trajalo večno, čez čas bo odrasel, se spremenil in postal malo bolj resen in premišljen.
Depresija je huda stvar in veliko ljudi je napadla v tem času, ko so zaprti med štirimi stenami in so prisiljeni razmišljati o samem sebi, o sebi in svoji prihodnosti nasplošno, preprosto preveč časa imamo. Če se počutiš zelo na tleh, se poskušaj pogovoriti z mamo, če ni tako črnogleda kot je tvoj oče in te bo zagotovo razumela, da ti je težko. Lahko najdeš nekaj, kar te sprošča, greš na sprehod, na svež zrak in, tudi če se sliši pocukrano, razmišljaj pozitivno. Če boš razmišljala tako, se boš tudi počutila tako in če se počutiš nemočna proti celemu svetu zaradi trenutnih razmer, to odmisli in se zaposli z nečim drugim in se odvrni od takega razmišljanja. Razmišljaj o tem, kaj lahko izboljšaš.
Če ti še nismo odgovorili, zagotovo poskusi in napiši pismo teti Justi, ona ti bo zagotovo znala pomagati, ne moremo pa obljubiti, da ti bo odgovorila (prejme veliko pisem, ampak zato še ne izgubi upanja).
Verjemi, da bo vsega konec. Še vse se je končalo in tudi to se bo. Poskusi ne skrbeti preveč o tem, čeprav je težko. In kadarkoli boš rabila pomoč, lahko pišeš na Pil.
0
mrs chanandler bong
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
𝕛𝕒, 𝕝𝕒𝕙𝕜𝕠 𝕡𝕚š𝕖š 𝕥𝕖𝕥𝕚 𝕛𝕦𝕤𝕥𝕚:thinking::kissing_closed_eyes:.znala bi ti pomagati. lpp
0
Luna Iza🥱♡
Moj odgovor:
Vampiree4Life
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
vera
plisss rabm nasveteee!
torej prihajam iz neverujoče družine ampak jst verujem v boga. vsak večer molim se z njim pogovarjam hodim v cerkev... ampak starši ne vejo da jst molim pa to in bi jim ful rada rekla ker želim da se tud oni povežejo z bogom ampak me je strah ker se bodo norčevali oz. me ne bodo jemali resno. hodm tud na krščanske tabore ampak starši mislijo da hodm tja sam zarad družbe saj me je tja prepričala moja najboljša prijateljica. ampak tja hodm zato ker se še bolj zbližam z bogom. tko da plis povejte kaj naj nardim!
hvala, če mi boste odgovorili
torej prihajam iz neverujoče družine ampak jst verujem v boga. vsak večer molim se z njim pogovarjam hodim v cerkev... ampak starši ne vejo da jst molim pa to in bi jim ful rada rekla ker želim da se tud oni povežejo z bogom ampak me je strah ker se bodo norčevali oz. me ne bodo jemali resno. hodm tud na krščanske tabore ampak starši mislijo da hodm tja sam zarad družbe saj me je tja prepričala moja najboljša prijateljica. ampak tja hodm zato ker se še bolj zbližam z bogom. tko da plis povejte kaj naj nardim!
hvala, če mi boste odgovorili
Vprašanje
Kako ti je všeč nova rubrika Hormoni in demoni?
Zelo mi je všeč. To so teme, ki me zelo zanimajo.
(44)
Take vsebine so vedno dobrodošle. Všeč mi je.
(63)
Nič posebnega , že vse vem.
(26)
