Hejj, lahko ti povem, da sem imela jaz žal tudi podobno izkušnjo. V šestem razredu sem mami povedala, da sem lezbijka, in mi je rekla, da je ok, samo da ne smem očiju povedat. Od takrat naprej se pretvarja kot da se ni nič zgodilo, tudi ko sva same, mi vedno omenja samo fante (kar postaja že izjemno nadležno). Očiju sem povedala nedolgo nazaj in je zelo dobro sprejel (zdaj sem drugi letnik in mi je res malo žal, da sem toliko časa čakala, lahko bi si veliko stresa prihranila). Tako da jaz mislim, da je tvoja mami (enako kot moja i guess) v denial stagu (noče verjet, da si pan). To ne pomeni, da te ne podpira, samo verjetno še ni sprocesirala ali pa si samo noče priznat. S tem je ne branim, ker se mi zdi to zanikanje res narobe, ker lahko otroku povzročiš s tem veliko slabega. Rekla si, da si očiju že povedala, in je čist v redu sprejel, tako da pomoje je tukaj vse v redu? Lej, on te sprejme tako kot si, in tvoja mami tukaj čisto nič ne more reč. Če ti vidiš, da te on podpira, ona si pa kar nekaj zanika, potem že lahko veš kok je ura. Tako da jaz mislim, da bolj zaupaj očiju, ker definitivno ni homophobic glede na to, kar si zgoraj napisala, mami pa poskušaj ali razložit, da ti ni všeč, da ti govori samo o future fantih, ali pa jo samo ignoriraj (odvisno kakšna je, jaz je ne poznam, tako da ti ne morem točno povedat).
Moja izkušnja je zelo podobna, kot sem že zgoraj napisala in ti govorim iz lastnih izkušenj. Kljub temu upoštevaj, da ne poznam vseh okoliščin in ne morem nekega strokovnega mnenja tu podat, temveč zgolj nasvet. Če pa kadarkoli rabiš pogovor ali kakšno pomoč, mi pa piši v kotiček, rade volje ti bom pomagala :)
Lepo bodi, Annie
(pa oprosti, ker sem se tako razpisala, upam, da si uspela prilezt do konca)