Živjo. Res prosim za odgovor.... Jaz sem pred nekaj časa v svetovalnici opisala svoja čustva in povedali ste mi da je depresija. Vsi ste mi rekli naj se pogovorim s starši. Torej naredila sem to. Pravijo da naj bi mi bilo lažje ampak mi je težje in grozno sem jezna nase.
Mami sem povedala da sem vedno žalostna,da nimam energije ipd. Pokazala sem ji tudi rane (ker se samopoškodujem). Nevem ali je bil njen odziv pravi. Najprej me je spraševala zakaj je tako pa sem ji povedala da res nevem. Potem je rekla, da naj bom vesela ker je ostalim veliko huje in da imajo prave razloge da so žalostni.
Za rane se je razjezila. Rekla je da to vsekakor ni pravi način za reševanje težav (to vem) in ali si želim imeti brazgotine za vedno.
Mislila sem da mi bo nehala govoriti da sem lena (to mi je prej rekla vsak dan) ampak mi je spat rekla da moram nehati biti lena.
Zdaj sva se zmenili (rekla sem ja ker se nisem hotla kregat) da se bom smejala, ampak meni se je res res res težko. In da se ne bom niti enkrat rezala (zelo bo težko) in da ne bom več lena.
Na koncu je rekla da je to le puberteta in sa grejo vsi skozi to.
Je to res? Ali sem jaz preobčutljiva in delam dramo?
Hvala če ste prišli do konca :heart::heart:
P. S. se opravičujem za slovnične napake