Heyo! Uglavnem, js mam grozno nizko samozavest in samopodobo, sovražim se zaradi svoje pasivne, vedno bolj toksične osebnosti in ker sem nagnjen h depresiji pa temu samopomilovenju. gabim se sam sebi in žal mi je da sem se rodil (nimam samomorilskih nagnjenj sploh sam brezveze se mi zdi da obstajam kr tko nobenmu ne koristim). Lansko leto se mi je stanje precej izboljšalo, začel sem gledat te self improvement videe in mi je šlo ful dobro, ampak še vedno grozno zavlačujem, sem len in nič se mi ne da. odkar je pa karantena sem pa tako ali tako na tleh do kraja. Staršem nočem govorit o tem, ker smo meli že stokrat preveč podobnih pogovorov in je blo po neki časa boljše, pol pa spet isto. Poleg tega ma pa mami ogromno dela in je nočem še s tem obremenjevat. Doma mislijo, da je vse vredu z mano.
prvo kot prvo, a je sploh smiselno iskat kako pomoč al je to pač sam neki kar se vsakemu dogaja in bo enkrat že minlo?
če je smiselno, kako naj to povem doma ne da bi zagnali paniko? kako naj prepričam starše v to? (vedno se pogovarjamo v smislu ''to je normalno, samo bodi vesel, saj bo minilo'' ampak občutek imam, da to ni popolnoma res. rabim usmeritev, nek plan kaj naj naredim.)
aja, pa to se ne dogaja 24 ur na dan, keri dnevi so čist vredu, velikrat je pa slabo in skor vsak dan se cmerim o najmanjših bedarijah.
pomoč prosim ._.