Razmišljanje o...
1
Rabim.pomoč
ojla
js se zdle ful slabo počutim in nevem točno zakaj. ampak bol mentally kot fizično. čeprav mi je zarad tega tud mal slabo pa se mi mal vrti pa roke se mi mal tresejo. neki sm razmišljala o smrti, pa kake podobne misli. Kake pol leta nazaj sm se tud tak počutla sam da je blo takrat skor mal hujš pa tist je trajal kak cel mesec. in pol me je sam minil. probala sm se ža zavedit z nečim drugim npr. pospravljanjem, gledanje na telefonu pa tud vn sm šla. sam se počutim kot da je šlo sam na slabš. nevem kaj nej nardim... ful sm žalostna... tak da če ma mogoče kdo kakšno idejo, kako se tega razmišljanja rešim, mi PROSIM, PROSIM odgovorite. Res fulll vam bom hvaležna!!!
pa LEP VIKEND!!!
js se zdle ful slabo počutim in nevem točno zakaj. ampak bol mentally kot fizično. čeprav mi je zarad tega tud mal slabo pa se mi mal vrti pa roke se mi mal tresejo. neki sm razmišljala o smrti, pa kake podobne misli. Kake pol leta nazaj sm se tud tak počutla sam da je blo takrat skor mal hujš pa tist je trajal kak cel mesec. in pol me je sam minil. probala sm se ža zavedit z nečim drugim npr. pospravljanjem, gledanje na telefonu pa tud vn sm šla. sam se počutim kot da je šlo sam na slabš. nevem kaj nej nardim... ful sm žalostna... tak da če ma mogoče kdo kakšno idejo, kako se tega razmišljanja rešim, mi PROSIM, PROSIM odgovorite. Res fulll vam bom hvaležna!!!
pa LEP VIKEND!!!
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
hej! ti predlagam da se pogovoriš s kakšno psihologinjo ali pedagoginjo če jo imate na šoli ali pa obstajojo tudi terapevti (nevem ce sem prav napisala) za otroke in mladostnike.
tako da ja jaz ti priporočam pogovor<3
tako da ja jaz ti priporočam pogovor<3
1
Love4u💙
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Živjo imam podoben problem samo da jaz o smrti/samomoru razmišljam vsak dan. Tudi jaz ne vem kaj naj še naredim. Lahko pišeš Teti Justi na PIL-u kot jaz(js sm pisala in čakam če bo notr v PIL-u). Ja lahko greš v šoli k psihologinji če imate dobro(mi mamo obupno pač kr ena je pa kr neki nezna sploh svetvat). Mogoče lahko kličeš na Tom telefon ali pa kakšno tako free številko za pomoč. Lej nekako ti bo uspelo prebrodit te čase. Najdi nekar kar te res veselim. Vem da je težko tudi meni je,da se zamotiš ampak vem, da ti bo uspelo!:heart:
Srečno!
Srečno!
1
Hej :) Glede na tvoj zapis verjamem, da ti ni lahko. Čeprav je življenje krivulja, ki se nenehno spreminja, so lahko težja obdobja, ki trajajo. Super, da si nekomu že povedala (pisala) o svoji stiski. Upam, da ti bodo v pomoč tudi spodnji kontakti!
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Hej :)
Za začetek lahko pomisliš na situacijo in kaj se dogaja oz. se je zgodilo. Se je v zadnjem obdobju kaj takega zgodilo, zaradi česar si sedaj bolj anksiozna? Povedala si tudi, da se ti je to že zgodilo; kaj pa se je takrat dogajalo, da si se tako počutila? Kako si si pa takrat pomagala? Življenje je polno vzponov in padcev in čeprav se ti sedaj lahko zdi, da to obdobje ne bo nikoli minilo, enkrat bo. Verjamem pa, da ti je težko v takih obdobjih, ko ne veš, kako si pomagati. Svetujem ti, da se o svojem počutju pogovoriš z odraslo osebo, ki ji zaupaš, npr. s starši. Če pa želiš bolj anonimen pogovor, ti spodaj prilagam nekaj kontaktov, kamor se lahko obrneš po pomoč.
Upam, da sem ti bila v pomoč!
SVETOVALNI CENTER za otroke mladostnike in starše Ljubljana, Maribor, Koper
Posvet - Center za psihološko svetovanje: 031 704 707 ali na e-pošto info@posvet.si
Društvo DAM: http://www.nebojse.si/portal/index.php
Klic v duševni stiski: 01 520 99 00
TOM telefon: 080 116 111; e-pošta tom@zpms.si
Spletne strani: TO SEM JAZ: http://www.tosemjaz.net/ in ŽIV? ŽIV!: http://zivziv.si/
Za začetek lahko pomisliš na situacijo in kaj se dogaja oz. se je zgodilo. Se je v zadnjem obdobju kaj takega zgodilo, zaradi česar si sedaj bolj anksiozna? Povedala si tudi, da se ti je to že zgodilo; kaj pa se je takrat dogajalo, da si se tako počutila? Kako si si pa takrat pomagala? Življenje je polno vzponov in padcev in čeprav se ti sedaj lahko zdi, da to obdobje ne bo nikoli minilo, enkrat bo. Verjamem pa, da ti je težko v takih obdobjih, ko ne veš, kako si pomagati. Svetujem ti, da se o svojem počutju pogovoriš z odraslo osebo, ki ji zaupaš, npr. s starši. Če pa želiš bolj anonimen pogovor, ti spodaj prilagam nekaj kontaktov, kamor se lahko obrneš po pomoč.
Upam, da sem ti bila v pomoč!
SVETOVALNI CENTER za otroke mladostnike in starše Ljubljana, Maribor, Koper
Posvet - Center za psihološko svetovanje: 031 704 707 ali na e-pošto info@posvet.si
Društvo DAM: http://www.nebojse.si/portal/index.php
Klic v duševni stiski: 01 520 99 00
TOM telefon: 080 116 111; e-pošta tom@zpms.si
Spletne strani: TO SEM JAZ: http://www.tosemjaz.net/ in ŽIV? ŽIV!: http://zivziv.si/
1
Moj odgovor:
girlie15
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
nezadovoljstvo glede sebe
Živjo.
Sem punca, stara 16 let. Pri sebi zadnje čase opažam, da imam velik problem sama s seboj oz. z mojim izgledom.
Začnimo pri teži. Visoka sem okoli 162cm in kar nekaj časa sedaj sem imela konstantno težo 55kg. Že to se mi je zdelo veliko in sem hotela težo spraviti pod 50kg. Ko sem se s seboj končno sprijaznila in se začela imeti rada, pa BUM se zredim na kar 58kg. To se mi zdi ogromno. Ne morem brez da se vsak dan stehtam. Opažam različno, ko sem napeta imam 58kg, kakšen dan celo 56kg. Ne vem zakaj moja teža tako niha. Če mi tehtnica pokaže kilograme s katerimi nisem zadovoljna, se včasih celo zjokam, vedno pa imam zato slab dan. Mogoče je to povezano tudi s tem da sem pred nekaj meseci začela redno teči, ravno zato da bi ostala v formi in pridobila kondicijo (pa tudi da bi shujšala). Morda pridobivam mišično maso, a s seboj nisem zadovoljna. Med tekom se počutim res odlično, ker počnem nekaj zase, ampak ali je cena vredna tega da se bom zredila?
Druga težava pa je samopodoba v družbi. Na splošno sem bolj tiha in umirjena punca, a to ne pomeni da se ne znam sprostiti. Vsi s katerimi se družim največ časa vejo da znam biti tudi glasna in zabavna. S tistimi pravimi prijateljicami se res sprostim, a med sošolci in razredom pač ne morem biti taka da se kar obrnem eno vrsto nazaj k fantom in se začnem pogovarjat. Želim biti bolj sponatana, ampak ali bom potem to še vedno jaz?
Tretjič. Opažam vse ko si podobne starosti kot jaz, in veliko jih je skupaj. So pač poparčkani. Sošolke mi razlagajo kako si cele dneve pišejo s fanti. Kako hodijo na pijače skupaj z njimi. Kako grejo skupaj žurat ob vikendih. Jaz pa se borim le s to šolo in se non stop učim. Daleč od tega da ne bi že v preteklosti izvedela da sem bila kakšnemu fantu všeč, bila sem všeč že kar nekaj fantom. Ampak takrat smo bili majhni. Že sedaj si mi zdi malo zgodaj, da bi imela fanta. A, ob enem si ga želim. Tudi jaz želim biti del tega. Nisem še imela prvega poljuba, malo mi je nerodno. Nekako imaš prvi poljub pri 13, 14. Zato sem verjetno kriva sama, lahko bi bila skupaj s kom, a tega nisem hotela. Govorim si fokus mora biti na šoli. Morda pa delam napako. Jaz si želim spoznati fanta, ki me bo imel zares rad. Jaz nočem teh kratkih situationshipov in ne vem česa vsega. Jaz želim da bi me nekdo imel rad tako zares. Tako da bi mi prinesel rože, ne pa ponudil cigareta. Tako, da bi me povabil na kavo, ne pa v klub žurat. Tako, da bi me peljal v hribe, ne pa k sebi domov. Nekoga ki me bi čakal da sem pripravljena jaz. Nekako ne vem če to v tem svetu še obstaja. Za sedaj sem ugotovila le to da so vsi fantje isti. Iščim tak old love style, nekaj posebnega. Fanta s katerim bom skupaj dalj časa in ne le eno noč.
Ali ima kdo morda kakšen nasvet glede mojih problemov? Hvala vam če boste sploh prebrali. Če si kdo v današnjem svetu vzame 2minutki da prebere tako dolgo objavo.
Sem punca, stara 16 let. Pri sebi zadnje čase opažam, da imam velik problem sama s seboj oz. z mojim izgledom.
Začnimo pri teži. Visoka sem okoli 162cm in kar nekaj časa sedaj sem imela konstantno težo 55kg. Že to se mi je zdelo veliko in sem hotela težo spraviti pod 50kg. Ko sem se s seboj končno sprijaznila in se začela imeti rada, pa BUM se zredim na kar 58kg. To se mi zdi ogromno. Ne morem brez da se vsak dan stehtam. Opažam različno, ko sem napeta imam 58kg, kakšen dan celo 56kg. Ne vem zakaj moja teža tako niha. Če mi tehtnica pokaže kilograme s katerimi nisem zadovoljna, se včasih celo zjokam, vedno pa imam zato slab dan. Mogoče je to povezano tudi s tem da sem pred nekaj meseci začela redno teči, ravno zato da bi ostala v formi in pridobila kondicijo (pa tudi da bi shujšala). Morda pridobivam mišično maso, a s seboj nisem zadovoljna. Med tekom se počutim res odlično, ker počnem nekaj zase, ampak ali je cena vredna tega da se bom zredila?
Druga težava pa je samopodoba v družbi. Na splošno sem bolj tiha in umirjena punca, a to ne pomeni da se ne znam sprostiti. Vsi s katerimi se družim največ časa vejo da znam biti tudi glasna in zabavna. S tistimi pravimi prijateljicami se res sprostim, a med sošolci in razredom pač ne morem biti taka da se kar obrnem eno vrsto nazaj k fantom in se začnem pogovarjat. Želim biti bolj sponatana, ampak ali bom potem to še vedno jaz?
Tretjič. Opažam vse ko si podobne starosti kot jaz, in veliko jih je skupaj. So pač poparčkani. Sošolke mi razlagajo kako si cele dneve pišejo s fanti. Kako hodijo na pijače skupaj z njimi. Kako grejo skupaj žurat ob vikendih. Jaz pa se borim le s to šolo in se non stop učim. Daleč od tega da ne bi že v preteklosti izvedela da sem bila kakšnemu fantu všeč, bila sem všeč že kar nekaj fantom. Ampak takrat smo bili majhni. Že sedaj si mi zdi malo zgodaj, da bi imela fanta. A, ob enem si ga želim. Tudi jaz želim biti del tega. Nisem še imela prvega poljuba, malo mi je nerodno. Nekako imaš prvi poljub pri 13, 14. Zato sem verjetno kriva sama, lahko bi bila skupaj s kom, a tega nisem hotela. Govorim si fokus mora biti na šoli. Morda pa delam napako. Jaz si želim spoznati fanta, ki me bo imel zares rad. Jaz nočem teh kratkih situationshipov in ne vem česa vsega. Jaz želim da bi me nekdo imel rad tako zares. Tako da bi mi prinesel rože, ne pa ponudil cigareta. Tako, da bi me povabil na kavo, ne pa v klub žurat. Tako, da bi me peljal v hribe, ne pa k sebi domov. Nekoga ki me bi čakal da sem pripravljena jaz. Nekako ne vem če to v tem svetu še obstaja. Za sedaj sem ugotovila le to da so vsi fantje isti. Iščim tak old love style, nekaj posebnega. Fanta s katerim bom skupaj dalj časa in ne le eno noč.
Ali ima kdo morda kakšen nasvet glede mojih problemov? Hvala vam če boste sploh prebrali. Če si kdo v današnjem svetu vzame 2minutki da prebere tako dolgo objavo.


