Sama
0
Ali mi mogoče lahko kdo pojasni to, prosim.
Imela sem samo 2 najboljši prijatelici in čisto nobenega navadnega prijatelja (predvsem zato ker sem rahlo nenavadna in rada počnem stvar, ki so drugim povsem nesmiselne npr. se učim nepomembne podatke na pamet).
Prvo poznam že 10 let, drugo pa sem spoznala pred skoraj 2 letoma in pol v času ko smo zaradi covida prvič ostali doma.
Ta prva (recimo da je Z) je tudi moja sošolka. Do lanskega leta sva bili z Z neločljivi. Bili sva edini odličnjakinji v razredu. Jaz sem imela veliko znanja iz potovanj, na katerih sem bila (+10) ter od stvari, ki sta me jih doma učila starša in smo se o njih pogovarjali. Ona pa je imela ogromno naučenega znanja in je bila za učenje nadarjena, čeprav se ni veliko učila. Lani sva šli na 3 tekmovanja skupaj in potem tudi na regijska naprej. Potem pa sem se jaz pri enem uvrstila na državno. Od takrat naprej je do mene postala malo zadržana, ampak še zmeraj je bilo skoraj enako kot prej.
Z začetkom letošnjega šolskega leta pa se je res spremenila. Začela si je mazat trepalnice in tudi do mene se obnaša tako nekako vzvišeno, sploh ne govori s svojim glasom. Tudi za par si zmeraj izbere vsakogar, ki nisem jaz.
In zdaj se v vseh sedmih dneh nisva čisto nič družili (z izjemo ene ure izbernega predmeta, kjer sva sedeli skupaj).
Pač da povem naprej, morem najprej razložit to.
V našem razredu so punce oblikovale dve skupini. V 1. so tiste, ki so skos na telefonih in motijo pouk (ne toliko motijo, kot to da jih učiteljice opozarjajo), v 2. skupini pa so takšne, ki skos nekaj jamrajo in se pogovarjajo o brezveznih rečeh, fanith, itd. V obeh skupinah pa se jih večina maže (pač to me ful moti, ker sem že naravno ful proti temu da se mažeš, sploh pa že v osnovni šoli).
Letos se je Z pridružila 2. skupini in jaz sem postala outsiderka (danes pri športni sem bila izbrana zadnja), pač sem edina punca v razredu, ki se z nikomor ne druži, med odmori ne dohaja na hodnike in se nasplošno drži pravil.
Potem pa je tu še druga (recimo da je ta B). Zdelo se mi je da je ona edina, ki me je vsaj malo razume in se ji ne zdim nora (pač sošolci mi pogosto pravijo da sem zmešana, ker sem pametna in podobno, ampak jih večinoma ignoriram in se ne spuščam na njihovo raven). Njej sem povedala skoraj VSE. Zmeraj sva se pogovarjali povsem odkrito.
Sredi avgusta pa sva se jaz in moja sestrica skregali z B, čeprav nisem bil prepričana kako hudo. No, v sredo pa sem jo prosila, če bi mi lahko pri nečem pomagala (slovenščina ji gre bojlje kot meni zato) in mi je napisala (prosila sem jo preko sporočil) razjarjeno in sovražno sporočilo in popolnoma končala prijateljstvo.
In sedaj sem povsem brez vsakeršnih prijateljev, oni dve pa sta bili edini osebi ko sem jima vsaj majčkeno zaupala (nasplošno sem zelo zaprta oseba in ljudje okoli mene vedo zelo malo o meni, celo doma). Maja letos pa sem ju celo povabila na koncert od OneR.
Kaj naj naredim zdaj? Ali bom res pregorela, če sem brez prijateljev in še prijavljena na 5 tekmovanj? Zakaj se čisto nič ne počutim osamljeno? Zdi se mi da sem veliko bolj svobodba in ustvarjalna zdaj, ko sem sama. A je to sploh normalno? A se je še komu zgodilo kaj takšnega ali sem spet izjema????????
Imela sem samo 2 najboljši prijatelici in čisto nobenega navadnega prijatelja (predvsem zato ker sem rahlo nenavadna in rada počnem stvar, ki so drugim povsem nesmiselne npr. se učim nepomembne podatke na pamet).
Prvo poznam že 10 let, drugo pa sem spoznala pred skoraj 2 letoma in pol v času ko smo zaradi covida prvič ostali doma.
Ta prva (recimo da je Z) je tudi moja sošolka. Do lanskega leta sva bili z Z neločljivi. Bili sva edini odličnjakinji v razredu. Jaz sem imela veliko znanja iz potovanj, na katerih sem bila (+10) ter od stvari, ki sta me jih doma učila starša in smo se o njih pogovarjali. Ona pa je imela ogromno naučenega znanja in je bila za učenje nadarjena, čeprav se ni veliko učila. Lani sva šli na 3 tekmovanja skupaj in potem tudi na regijska naprej. Potem pa sem se jaz pri enem uvrstila na državno. Od takrat naprej je do mene postala malo zadržana, ampak še zmeraj je bilo skoraj enako kot prej.
Z začetkom letošnjega šolskega leta pa se je res spremenila. Začela si je mazat trepalnice in tudi do mene se obnaša tako nekako vzvišeno, sploh ne govori s svojim glasom. Tudi za par si zmeraj izbere vsakogar, ki nisem jaz.
In zdaj se v vseh sedmih dneh nisva čisto nič družili (z izjemo ene ure izbernega predmeta, kjer sva sedeli skupaj).
Pač da povem naprej, morem najprej razložit to.
V našem razredu so punce oblikovale dve skupini. V 1. so tiste, ki so skos na telefonih in motijo pouk (ne toliko motijo, kot to da jih učiteljice opozarjajo), v 2. skupini pa so takšne, ki skos nekaj jamrajo in se pogovarjajo o brezveznih rečeh, fanith, itd. V obeh skupinah pa se jih večina maže (pač to me ful moti, ker sem že naravno ful proti temu da se mažeš, sploh pa že v osnovni šoli).
Letos se je Z pridružila 2. skupini in jaz sem postala outsiderka (danes pri športni sem bila izbrana zadnja), pač sem edina punca v razredu, ki se z nikomor ne druži, med odmori ne dohaja na hodnike in se nasplošno drži pravil.
Potem pa je tu še druga (recimo da je ta B). Zdelo se mi je da je ona edina, ki me je vsaj malo razume in se ji ne zdim nora (pač sošolci mi pogosto pravijo da sem zmešana, ker sem pametna in podobno, ampak jih večinoma ignoriram in se ne spuščam na njihovo raven). Njej sem povedala skoraj VSE. Zmeraj sva se pogovarjali povsem odkrito.
Sredi avgusta pa sva se jaz in moja sestrica skregali z B, čeprav nisem bil prepričana kako hudo. No, v sredo pa sem jo prosila, če bi mi lahko pri nečem pomagala (slovenščina ji gre bojlje kot meni zato) in mi je napisala (prosila sem jo preko sporočil) razjarjeno in sovražno sporočilo in popolnoma končala prijateljstvo.
In sedaj sem povsem brez vsakeršnih prijateljev, oni dve pa sta bili edini osebi ko sem jima vsaj majčkeno zaupala (nasplošno sem zelo zaprta oseba in ljudje okoli mene vedo zelo malo o meni, celo doma). Maja letos pa sem ju celo povabila na koncert od OneR.
Kaj naj naredim zdaj? Ali bom res pregorela, če sem brez prijateljev in še prijavljena na 5 tekmovanj? Zakaj se čisto nič ne počutim osamljeno? Zdi se mi da sem veliko bolj svobodba in ustvarjalna zdaj, ko sem sama. A je to sploh normalno? A se je še komu zgodilo kaj takšnega ali sem spet izjema????????
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Lahko poskusiš dibiti nazaj ti dve ali pa samo eno prijateljico, lahko pa ju pustiš in počakač na čas, ko boš spoznala nove prijateljice. Če se ne počutiš osamljeno ni nič narobe s tem, ubistvu je super. Meni se takšne stvari niso dogajale še nikoli ampak to da si izjema ni nič hudega, saj smo še vedno ljudje in ne roboti.
0
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Hej Demon,
če se najprej posvetim tvojim vprašanjem.
Ali boš pregorela? - Bolj uspešne učence, kot si sama, se pogosto zelo spodbuja k raznim tekmovanjem in dodatnim aktivnostim. To je lepo, a tu moraš tudi sama presojati, kdaj ti bo vsega res preveč in ti bo povzročalo preveč pritiska. Upam, da so učitelji in starši takšni, da bodo upoštevali, če si preobremenjena. Pazi, da se iz tega ne razvije perfekcionizem, pretirana kritičnost do sebe in previsoke zahteve od sebe. Čeprav si zdaj odličnjakinja in uspešna, bodo kdaj prišli neuspehi in to ni nič narobe. To, koliko prijateljev imaš, pa ne vpliva nujno na pregorelost ...
Zakaj se ne počutiš osamljeno? - Tega ti ne znam čisto odgovoriti. Različni smo si, različne potrebe imamo. Hvala bogu, da ti ni hudo, da si trenutno nisi več blizu z nikomer. Nekatere bi to zelo zmotilo in zabolelo. Tebe očitno ne moti zelo, zato najbrž ni večjega tveganja, da bi zaradi tega pregorela. Vendarle pa smo socialna bitja in sčasoma se bo najbrž pojavila vsaj neka potreba po prijateljstvih. Lažje se je prebijati skozi življenje s prijatelji.
Ali je to normalno? - Normalno je čudna beseda. Raje ti bom rekel, da si čisto povsem okej takšna, kakršna si. S tabo ni popolnoma nič narobe. Vsak v čem izstopa, v nekaterih stvareh pa je bolj "povprečen." Ne skrbi. :)
Kaj pa zdaj storiti? - Ne čutiš pomanjkanja, praviš ..., a če si želiš ohraniti ali pridobiti kakšno prijateljstvo, imaš nekaj opcij.
S punco Z lahko govoriš in ji poveš, da se ti zdi, da se je spremenila, in da si opazila, da ni več s tabo v paru. Vprašaj jo, zakaj je tako. Lahko, da je postala ljubosumna nate ali pa se želi bolj zliti z ostalimi vrstniki, zato se vede drugače. S punco B bi tudi morala govoriti. Glede na to, kako se vede, bi jaz sklepal, da ti je nekaj zamerila. Včasih nehote prizadenemo ljudi, pa sploh ne vemo, da smo kaj naredili narobe. Pogovor je edini način, da stvari razrešimo. Lahko pa se tudi opogumiš in vzpostaviš stik še z drugimi vrstniki in si najdeš koga, s komer se boš razumela. Osnovnošolska leta so včasih težka za iskanje prijateljev, a jaz verjamem, da se boš v redu znašla. :)
Lepo bodi in vso srečo!
če se najprej posvetim tvojim vprašanjem.
Ali boš pregorela? - Bolj uspešne učence, kot si sama, se pogosto zelo spodbuja k raznim tekmovanjem in dodatnim aktivnostim. To je lepo, a tu moraš tudi sama presojati, kdaj ti bo vsega res preveč in ti bo povzročalo preveč pritiska. Upam, da so učitelji in starši takšni, da bodo upoštevali, če si preobremenjena. Pazi, da se iz tega ne razvije perfekcionizem, pretirana kritičnost do sebe in previsoke zahteve od sebe. Čeprav si zdaj odličnjakinja in uspešna, bodo kdaj prišli neuspehi in to ni nič narobe. To, koliko prijateljev imaš, pa ne vpliva nujno na pregorelost ...
Zakaj se ne počutiš osamljeno? - Tega ti ne znam čisto odgovoriti. Različni smo si, različne potrebe imamo. Hvala bogu, da ti ni hudo, da si trenutno nisi več blizu z nikomer. Nekatere bi to zelo zmotilo in zabolelo. Tebe očitno ne moti zelo, zato najbrž ni večjega tveganja, da bi zaradi tega pregorela. Vendarle pa smo socialna bitja in sčasoma se bo najbrž pojavila vsaj neka potreba po prijateljstvih. Lažje se je prebijati skozi življenje s prijatelji.
Ali je to normalno? - Normalno je čudna beseda. Raje ti bom rekel, da si čisto povsem okej takšna, kakršna si. S tabo ni popolnoma nič narobe. Vsak v čem izstopa, v nekaterih stvareh pa je bolj "povprečen." Ne skrbi. :)
Kaj pa zdaj storiti? - Ne čutiš pomanjkanja, praviš ..., a če si želiš ohraniti ali pridobiti kakšno prijateljstvo, imaš nekaj opcij.
S punco Z lahko govoriš in ji poveš, da se ti zdi, da se je spremenila, in da si opazila, da ni več s tabo v paru. Vprašaj jo, zakaj je tako. Lahko, da je postala ljubosumna nate ali pa se želi bolj zliti z ostalimi vrstniki, zato se vede drugače. S punco B bi tudi morala govoriti. Glede na to, kako se vede, bi jaz sklepal, da ti je nekaj zamerila. Včasih nehote prizadenemo ljudi, pa sploh ne vemo, da smo kaj naredili narobe. Pogovor je edini način, da stvari razrešimo. Lahko pa se tudi opogumiš in vzpostaviš stik še z drugimi vrstniki in si najdeš koga, s komer se boš razumela. Osnovnošolska leta so včasih težka za iskanje prijateljev, a jaz verjamem, da se boš v redu znašla. :)
Lepo bodi in vso srečo!
1
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Imaš dve opciji:
- se poskušaš spoprijateljiti z BZ, pazi, kot si omenila se sošolke oblikujejo v skupine in to je tudi posledično, da spustijo v skupino in se družijo s tistimi, ki so v skladu z njihovimi načeli. Poslušanje neke glasbe, zganjanje uporništva brez razloga (s telefoni), blebetanje v neskončnost, kakšne vrste oblačil in obutve nosiš, šminkiranje...Tu je še ena stvar, družba, ki se oblikuje, ne mara nadpovprečja. Družba predstavlja povprečje in če se boš hotela razumeti s prijateljicami boš morala postati povprečna,
- se ne poskušaš vliti v okolico. Tale je težja pot in bo v nekih instancah tudi dolgočasna in ne boš vedela kaj s sabo. Kar je še ena težava, da najverjetneje, če boš enkrat na tej poti ne boš mogla nazaj, ker bodo vsi tvoji sošolci/ke, ko te bodo videli, imeli odčitke kot npr. čudna, nora... Ampak obvelja pa pravilo: “The big risks bring the big rewards.". Če se ti uspe znajti kam s časom in se boš držala "pravil" boš videla posledice kot boljša memorizacija (mimogrede ne obstaja nekaj takšnega kot nepomemben podatek), čez čas se vidi napredek na področjih, v katerih je potencial izboljšavanja (v tvojem primeru slovenščina), ko se več ne ukvarjaš s prijatelji, ti kar naenkrat ostane čas, da počneš druge stvari (se bolj posvečaš hobijem, ki jih imaš rada in počenjaš, na dolgi rok, uporabnejše stvari).
Ne boš pregorela, ne zaradi tega, ker se hočeš ukvarjati s petimi tekmovanji, ne zaradi tega, ker nimaš prijateljev (če nisi osamljena sedaj, zakaj bi se obremenjevala s tem ali imaš prijatelje ali ne).
Nisi izjema, kar je pa res, da ne boš našla takih primerov oseb z drugo opcijo osebnosti na sprehodu od doma do šole.
- se poskušaš spoprijateljiti z BZ, pazi, kot si omenila se sošolke oblikujejo v skupine in to je tudi posledično, da spustijo v skupino in se družijo s tistimi, ki so v skladu z njihovimi načeli. Poslušanje neke glasbe, zganjanje uporništva brez razloga (s telefoni), blebetanje v neskončnost, kakšne vrste oblačil in obutve nosiš, šminkiranje...Tu je še ena stvar, družba, ki se oblikuje, ne mara nadpovprečja. Družba predstavlja povprečje in če se boš hotela razumeti s prijateljicami boš morala postati povprečna,
- se ne poskušaš vliti v okolico. Tale je težja pot in bo v nekih instancah tudi dolgočasna in ne boš vedela kaj s sabo. Kar je še ena težava, da najverjetneje, če boš enkrat na tej poti ne boš mogla nazaj, ker bodo vsi tvoji sošolci/ke, ko te bodo videli, imeli odčitke kot npr. čudna, nora... Ampak obvelja pa pravilo: “The big risks bring the big rewards.". Če se ti uspe znajti kam s časom in se boš držala "pravil" boš videla posledice kot boljša memorizacija (mimogrede ne obstaja nekaj takšnega kot nepomemben podatek), čez čas se vidi napredek na področjih, v katerih je potencial izboljšavanja (v tvojem primeru slovenščina), ko se več ne ukvarjaš s prijatelji, ti kar naenkrat ostane čas, da počneš druge stvari (se bolj posvečaš hobijem, ki jih imaš rada in počenjaš, na dolgi rok, uporabnejše stvari).
Ne boš pregorela, ne zaradi tega, ker se hočeš ukvarjati s petimi tekmovanji, ne zaradi tega, ker nimaš prijateljev (če nisi osamljena sedaj, zakaj bi se obremenjevala s tem ali imaš prijatelje ali ne).
Nisi izjema, kar je pa res, da ne boš našla takih primerov oseb z drugo opcijo osebnosti na sprehodu od doma do šole.
1
Somewhereovertherainbow
Moj odgovor:
Hsuaksh
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
Vprašanje
Kako vam je všeč zgodba v Pilu?
Zelo mi je všeč.
(187)
Srednje.
(136)
Ni mi všeč.
(37)