Hejla,
to se mi zdi kot zelo resen problem in prvo kar ti bom rekla in ti bi vsak rekel je da se za nič na svetu ne ubij saj si živa z nekim ralogom.
Verjamem, da je zelo težko če nimaš pravih prijateljev vendar to nebi smel biti razlog za samomor. Če se ti zdi da kuhajo zamero jih uprašaj in se z njimi pogovori. Vem, da se je o tem zelo težko pogovarjati ampak to je resna stvar, če si že res ne želiš povedat staršem potem o tem NUJNO obvesti kakšnega učitelja najbloje pa socialno delavko, ki jo imate sigurno na šoli. To je taka stvar, ki jo ne smeš zadržat zase ker rabiš nekoga, da mu poveš svoje občutke saj res ni dobro če ta čustva zadržuješ sama zase saj iz tega lahko potem nastane tudi depresija ali pa napadi tesnobe, panični napadi, če se ti slučajno to že dogaja mi prosim napiši v komentar da ti še naprej svetujem. Če bi slučajno želela,da se dobimo v klepetalnici, da se o tem lahko pogovorimo. Glede staršev verjamem, da je zelo težko če je takšna situacija a ti povem, da je sigurno bolje če se ločita, da s tem ne spravljata v stres tebe, vse okoli in še sebe. Glede psihijatra ti pa bol priporočam terapevta. Moja mami je psihosocijalna delavka/ mislim da je to isto ali pa zelo podobno kot terapevt in vem kar dosti o teh stvareh. Terapevta ti pa bolj priporočam ker psihijatri ponavadi predpišejo samo neka zdravila in mogoče odkrijejo neko nepomembno psihično motnjo kot je kakšen ADHD ali pa kaj podobnega in to ti nič ne pomaga saj te to še bolj spravi v stres ker se počutiš zaradi tega manj vredna in brez pomena da sploh si tukaj kar niti slučajno ni res. Ti si super oseba in ne glede na to kar pravijo drugi si ti še vseeno ti in ti kot oseba si super oseba, ki si zasluži živeti.
Tukaj je pa še kontakt Tom telefona, ki je brezplačen za vse :

https://www.e-tom.si/
to je spletna stran na kateri imaš tudi članke o takih težavah in jim v spletno klepetalnico lahko pišeš najbolje pa da jih kar pokličeš na direkno številko-
116 111

NUJNO se o tem posvetuj z odraslo osebo. Zelo ti pa tudi priporočam Tom telefon.

Lp, Loti

Hej Anithe,

veliko je že bilo povedanega, zato bom bolj kratka. Kot prvo, samomor ni nikoli ustrezna rešitev iz stiske. Ko smo depresivni, težko vidimo stvari, za katere je vredno živeti, a verjemi, da je vedno neka luč na koncu tunela in da so ljudje, ki jim je mar zate. Prav tako naj te ne bo strah poiskati pomoč. Pri osebnem zdravniku lahko dobiš napotnico za kliničnega psihologa (psihiater res večinoma zgolj predpiše zdravila, psiholog pa ti pomaga še na druge načine). Pogosto so dolge čakalne vrste, tako da je dobro iti po napotnico čim prej ali pa če imaš možnost iti samoplačniško s pomočjo staršev. Razloži jim situacijo (da imaš samomorilne misli) ali se zaupaj vsaj eni drugi osebi, ki ti bo lahko v oporo.
Strokovnjaki za duševno zdravje niso nič strašnega - izobraženi so za to, da ti pomagajo premagati stisko. Obstajajo različni klinični psihologi (izobraženi so za različne vrste psihoterapij), torej če ti določen ne bo všeč, lahko enostavno zaprosiš za novega.
Prav tako ti tudi jaz priporočam, da v stiski pokličeš TOM telefon, saj je pogovor anonimen in brezplačen - na 116 111 (med 12. in 20. uro), uporabiš lahko tudi e-pošto tom@zpms.si. Že to, da z nekom delimo stisko, lahko vsaj malo pomaga.

Upam, da boš čim prej bolje :)

ohhh, tvoji problemi so v nekaterih trenutkih enaki mojim. Počutim se ničvredno, brez prijateljev itd.
Ampak vrjemi da se živeti splača. Slej kot prej si boš sigurno našla prijatelja ki te bi imel res rad. Jaz sem imela to obdobje dolgo časa. Kakšni dve leti... A ravno pred dvema tednoma sem si našla prijateljico ki me razume in me ne opravlja za hrbtom. In glede staršev ti bom rekla le da se ne sekiraj saj za njivne spore nisi kriva ti. Moja mami velikokrat ponavlja: Nekaj slabega se zgodi zato, da ti dobro ni samoumevno.
#HG
P.S.: se to dokler si ne najdes prijateljice ali prijatelja ki mu bos zaupala pa res poklici na TOM telefon da ti bo lažje. Rada te imam čeprav te ne poznam.:heart: