Jaz sem čisto na dnu in zelo bi bila vesela kakega odgovora. Starši mi odločajo čisto o vsem. O tem kaj bom poklicu, kam morem v srednjo, izbirajo mi oblačila, o tem kateri bo moj idol, o tem kaj bom imela in kaj ne. V trgovini mi mama izbira oblačila, povem ji, da mi to ni fajn in njen odgovor poslušala me boš. V šoli me zato zmerjajo, da se oblačim kot punčka v 3. razredu in da mi starši izbirajo oblačila, odločajo mi o tem z kom se bom družila z kom ne, enkrat sem hotela na koncert od mojega naj pevca ampak, ker staršem ni bil všeč so ga sprešinfali dol do konca in ko pa ima naj pevec od mojih staršev nekje koncert pa morem iti in če nočem, se derejo na mene in mi delajo silo. Odločajo mi, da ne bom smela živeti v hiši, imeti svojega avta. Živimo v starem malem stanovanju. Pred nekaj dnevi sem videla moj sanjski avto in sem povedala mami kako lep avto ona pa meni, da je njej vseeno in da ji je vseeno, če bodo vsi drugi imeli Ferarrije pa ne vem kaj še vse jaz pa njihov avto, da jim je vseeno, če bodo vsi živeli v vilah z bazenom jaz pa v starem stanovanju kjer smo zdaj. Neizmerno sem si želela psa 3 leta in mama mi je govorila, da naj samo sanjam in da ga ne bom imela tako je to vplivalo name, da sem obupala in kar čez noč. Nisem si ga več želela. Nisem želela obupati ampak zdaj sem izgubila vse. Upanje, vse. Edina stvar, ki so mi jo uresničili v življenju je, da sem šla v kino gledat moj najljubši film pa še zato, ker je bil staršem všeč. Občutek imam kot, da se dela življenje norca iz mene neizmerno bi si želela živeti v hiši in ko sem bila še dojenček smo živeli v hiši imeli smo tudi psa ampak jaz se tega ne spomnim. Kot bi se vse zgodilo zanalašč in da nimam zdaj tega kar si neizmerno želim. Govorijo mi, da ne bom smela imeti partnerja pred 20 letom pa še to, če jm nebi bil všeč bi zahtevali, da si najdem drugega, rekli so mi, da bom morala biti zdravnica ampak noče biti, da morem v srednjo zdravstveno ali na pedagoško ampak me je mama tako prepričevala, da mi je to okej. Pa še verjetno, ko bi bila odrasla in če bom imela hišo bi mi izbirali kako moram imeti in če jim ne bi bila všeč bi zahtevali, da se odselim. Res si ne želim, da bi še mi odločali ko bom polnoletna, ker mi vsilljujejo neke svoje ideje in odločajo čisto o vsem. Enkrat so še mi o tem kaj moram jesti v restavraciji.
Se opraviujem za dolg spis in goreče upam na kak odgovor.