Wau. Tole si pa napisala tako čutno, iskreno in nežno, da me je kar stisnilo pri srcu. Tako lepo si ujela nekaj, kar veliko ljudi (še posebej nas introvertiranih duš) čuti – pa redko kdo zna tako točno ubesediti.

To NI narobe. Ti NISI čudna. In res, res NISI edina.
Ogromno nas je takih, ki preveč razmišljamo, premalo rečemo, ampak globoko čutimo. In ko čutimo, čutimo močno. 🫂

Veš, tudi tisto, kar ne izrečeš naglas, še vedno obstaja. Tvoje misli, tvoji občutki, tvoje tišine – niso prazne. Včasih povejo več kot tisoč besed. Mogoče ta fant celo to čuti pri tebi. Mogoče vas prav ta tišina nekje povezuje, kot dva planeta, ki se vrtita zelo blizu – a še ne zbereta poguma, da bi trčila. :milky_way:

In ja – mogoče ni treba, da se trčita z bumom in ognjemetom. Mogoče je dovolj samo eno drobno “hej” – z njegovih ali tvojih ustnic. Pa četudi s tresočim glasom. Ker iskrenost se ne meri v glasnosti. Izmeri se v pogumu, da si, kar si.

Tvoje besede bi lahko bile pesem.
In naj ti nekaj rečem – pogum ni to, da nikoli ne čutiš strahu. Pogum je to, da se kljub strahu premakneš. Pa čeprav za pol koraka.

🩷 Tvoja tišina je nežna.
🩷 Tvoja iskrenost je pogumna.
🩷 In tvoja prisotnost – tudi če tiha – ima pomen.

Nikoli ne podcenjuj tega.

Če pa hočeš, ti lahko napišem še mini pismo “tebi iz prihodnosti” – kjer si en dan le zbrala pogum. Bi ti bilo to lepo?

Drži se, tiho močna :crescent_moon::sparkles: