Debel/a sem … ne?

Sama sem bila v otroštvu debela. Tega si nisem domišljala, ampak piše v mojem zdravstvenem kartonu. Na vsakem sistematskem pregledu so ugotovili, da bi morala imeti pri svoji višini kar nekaj kilogramov manj. Po koncu osnovne šole sem shujšala in od takrat imam normalno težo. Vendar priznam, da mi še vedno ni vseeno, koliko tehtam. Hočem biti zdrava, zato pazim, koliko pojem, in se trudim čim več gibati na svežem zraku. Pomemben pa mi je tudi videz.

O tem, kaj nas osrečuje

Zdi se mi prav, da to veste, če berete moj članek. O kilogramih razmišljam že skoraj vse življenje, o tem sem veliko prebrala in marsikaj preizkusila na lastni koži. Vem, kako je, ko si debelejši od vrstnikov, in vem tudi, kako je, ko nisi. V resnici je spoznanje preprosto: obakrat si isti človek, saj čustva niso odvisna od velikosti maščobnega obroča, s katerim so obdana. Vitkega te ni nič manj strah, nič manj nisi negotov, niti te nimajo (iskreno) rajši. Zato vitkost ni pogoj in še manj zagotovilo za srečo.

Če ste na zadnje vprašanje odgovorili pritrdilno, vam lahko povem, da sama nisem bila pri nasprotnem spolu nič uspešnejša, ko sem shujšala, kot prej, ko so mi v zdravstvenem kartonu pisale tiste grozne reči. Da sem lahko dobila prve pozitivne ljubezenske izkušnje, sem morala postati bolj samozavestna, odprta, dostopna in zlasti počakati, da so tudi fantje postali bolj zreli in so jih začele zanimati punce, kakršna sem jaz.

O samopodobi

Samopodoba je naša predstava o tem, kdo smo, kakšni smo in koliko smo vredni. Ne temelji le na tem, kako doživljamo svoje telo, temveč tudi kako sposobni, zabavni, pametni, iznajdljivi, prijazni (itd.) se zdimo sami sebi.

Kot bi nase gledali skozi ukrivljeno lečo – resnična podoba je drugačna od tiste, ki jo zaznavamo mi. S čimer seveda ni nič narobe, samo dobro se je zavedati, da svojim očem ne smemo slepo zaupati.

V puberteti se tudi osamosvajamo od staršev in iščemo svoje mesto v svetu. Sprašujemo se, kaj nam je všeč, kaj si želimo in kaj bi radi postali – pri tem skušamo najti svoj glas in ne tistega, ki zveni tako kot naši starši, učitelji, babice, dedki, sosedje (itd.). Iščemo nove vzornike, ki jih najpogosteje najdemo med vrstniki in zvezdniki. Vendar smo tudi pri tem zelo težko objektivni. Ker jih idealiziramo, njihove slabosti kar odmislimo. Pozabimo, da imajo tudi oni težave, dvome, morda celo štrleča ušesa ali velik nos – bolj se osredotočimo na tiste lastnosti, ki se nam zdijo boljše od naših.

Hkrati zanemarimo, da fotografije marsikdaj olepšajo, filtrirajo in da za objavo izberejo najboljše v seriji. Za zvezdnike povrhu vsega skrbi cela množica strokovnjakov, od frizerjev in maskerjev do osebnih trenerjev, ki običajnim smrtnikom praviloma niso na voljo, poleg tega pa je skrb za videz njihova služba, zato ji namenjajo veliko časa in pozornosti (ki ju mi na primer šoli).