Sajga – (za zdaj še) zgodba o uspehu

Sajga – antilopa, ki je velika kot ovca in tehta približno toliko kot nemški ovčar, s svojo čredo živi v oddaljenih, pogosto zmrznjenih evrazijskih stepah. A tudi v teh samotnih pokrajinah so jo neusmiljeno streljali divji lovci, ubijale pa so jo tudi drobne, a nič manj smrtonosne grožnje v obliki bakterij in virusov. Pred dvajsetimi leti je med vsemi sesalci ta vrsta najhitreje izginjala. V stepah Kazahstana, Mongolije, Rusije in Uzbekistana je ostalo le še približno 6 odstotkov prvotne populacije, vendar pa se je ta številka zaradi številnih ohranitvenih posegov obrnila. Tako ta mala antilopa z veličastnim migajočim smrčkom ostaja simbol divje stepe, neodvisnosti in svobode.  

Smrček sajge – izjemna prilagoditev na življenje v težkih razmerah

Sajga ima težak, volnat kožuh z obrobo dolgih dlačic od brade do prsi. Poleti je kožuh na vrhu telesa cimetovo rumen, s temnejšim dlakami na obrazu in smrčku. Zadek, rep in spodnji deli telesa so kremasto beli. Pozimi je dlaka gostejša in bolj enakomerno bledo obarvana. Samci imajo močne rogove jantarne barve, ki zrastejo od 15 do 25 centimetrov. Sajga ima dolge in tanke noge.

Največja posebnost sajge pa je njen smrček. Ta je velik, čebulast in podoben rilcu. Napihnjeni nosnici prekrivata gobec živali in sta obrnjeni navzdol. Kosti na notranji strani smrčka so zapletene in zavite, nosne odprtine pa so obrobljene z dlakami in žlezami. Vsaka nosnica je vrečka, obložena s sluznico. Nenavadni smrček pomaga sajgi pri ogrevanju vdihanega hladnega zimskega zraka in filtriranju prahu v sušnih poletnih mesecih. Ni presenetljivo, da ima sajga izostren voh. Smrček ji pomaga tudi pri komunikaciji in izbiri partnerjev. Glasno nosno rjovenje samcev sajge naj bi oglaševalo velikost in kondicijo telesa in jim pomagalo pridobiti samice.

Sajge obožujejo potovanja

Črede sajg so ves čas na poti. Nekatere črede prepotujejo do 120 kilometrov na dan in lahko tečejo s hitrostjo do 80 kilometrov na uro.

Posamezen samec vodi harem, v katerem je od 30 do 50 samic. Vodstveni položaj si je prislužil med selitvami v decembru in januarju v hudih spopadih z drugimi samci.

Do spomladi nato samci tečejo pred samicami in jih branijo pred napadalci. Sajge so plašne in se zlahka prestrašijo, čreda se ob prvem znaku nevarnosti takoj razprši.

Skupine samic se v določenem času oddaljijo od samcev in si poiščejo primerno mesto za kotitev mladičev. Zanimivo je, da kotitev uskladijo, tako da se vsi mladiči skotijo naenkrat konec aprila ali v začetku maja. Že v prvem tednu življenja mladiči pasejo travo, a se do četrtega meseca življenja hranijo tudi z materinim mlekom.