Ko si zaljubljen

Ko si zaljubljen

Neverjetno, koliko se lahko zgodi v enem samem mesecu. Če bi bila nekoliko dramatična, bi rekla, da za celo življenje! Vsaj meni se zdi, da je od takrat, ko sem vam zadnjič pisala, minilo že vsaj sto let. Prav pomisliti sem morala, kje smo končali, da ne bi česa izpustila. Ker verjemite, tole morate slišati!

Klara Jasna se je vpisala v tečaj programiranja. Vsaj zdi se mi, da je bilo nekaj takega. Računalniki in te stvari. Njo blazno zanima, meni je pa kot kitajščina. Klara Jasna na srečo pravi, da ni s tem nič narobe, ker ona čuti podobno glede mojih ljubezenskih romanov in gledališč, češ da ne razume, zakaj bi se jih kdo loteval prostovoljno. Različnost nas bogati, je ena najinih najljubših floskul.

Kakorkoli. To, da Klara Jasna programira, ni samo po sebi nič posebnega. Ljudje imajo najrazličnejše hobije, kot smo že ugotovili. Posebno pa je, da ji je že prvo uro padel v oči sotečajnik Tilen. Skoraj dobesedno, in tisti, ki imate tako kot jaz radi ljubezenske romane, boste najbrž to še posebno cenili. Spotaknil se je ob trak na torbi in poletel tik njenega obraza. Če bi iztegnila roke, bi ji lahko pristal kar v naročju, in tudi to je za začetek ljubezenske zgodbe skoraj kot naročeno.

Em, oprosti, je zajecljal in zardel, kar se je Klari Jasni zdelo zelo prikupno. Pomagala mu je pobrati očala ali kar je že pač pri tem poletu odletelo z njega (vseh podrobnosti ne vem, ker nisem bila zraven), zamahnila z roko in rekla: Saj ni panike.Potem se je usedla za računalnik poleg njegovega. Ona pravi, da naključno, ker je bil ravno tisti prost, ampak ja, je že v redu. Jaz bi naredila isto, če bi le zbrala pogum, zato sem bila kvečjemu ponosna nanjo.

Po tisti uri programiranje sploh ni bilo več pomembno. Niti matematika, poklicna prihodnost, celo domače naloge so se umaknile v drugi plan. V resnici ni bilo važno več nič drugega kot Tilen. A veš, da Tilen pravi, da … A veš, da Tilen hodi sem … Tilen pa to dela tako … Tilen pa ima rad to … Tilen, Tilen, Tilen. V vsaki misli in vsakem stavku. Ker a ste vedeli, da Tilen tudi ne mara jajčnega namaza, takrat, ko je za malico gres, pa vzame repete?!

Moja stvarna, razumska prijateljica, ki je imela vedno vse pod nadzorom in jasno začrtano, se je tako zatreskala, da se ji je svet obrnil na glavo. No, glede na to, da mi je še pred mesecem (sto let nazaj, majkemi!) pripovedovala, kako si želi, da bi se ji zgodilo točno to, mogoče niti ni bilo nenačrtovano. Res pa ne vem, kako si je lahko kaj takega naprogramirala. Mogoče je bilo vse skupaj zares povsem naključno. Vsekakor pa dvomim, da je vedela, da jo bo tako neznansko obrnilo. Tisti dve uri programiranja na teden sta postali središče njenega življenja.

To ni bilo isto kot takrat, ko ji je bil všeč Martin in ga je prestrašeno opazovala od daleč, tako previdno, da še meni ni bilo nič jasno.

Tokrat je bila njena zaljubljenost vidna iz aviona. Lebdela je na oblakih. Slišala travo rasti. Žarela je kot sonce, če sem lahko nekoliko poetična.

Mu je pa tudi rekla za snap.

In mu pošiljala snape.

In se pogovarjala o programiranju.

Menda tudi o življenju, vsaj tako mi je poročala.

Ker hej, moja Klarči je tudi praktična punca. Da se brez muje še čevelj ne obuje, je eno njenih najljubših rekel. (Želim si, da bi bilo tudi moje, ampak kako smo že rekli, različnost nas bogati.)

»A sem mu všeč?«

»Poglej, kaj mi je poslal,« mi je rekla skoraj vsako jutro in potem sva strmeli v tistih nekaj besed brez ločil, kot bi šlo za sveto prerokbo. Analizirali sva vsako črko, njihove kombinacije in permutacije. »A misliš, da sem mu všeč?«

Skomigala sem z rameni, ker iz fotografij cestnih robnikov, tipkovnice in razmazanih portretov oziroma dons pridš, wsup, yo bro, brb, wyd in podobnih skupkov črk res težko razbereš čustveno stanje sogovornika, četudi vsako črko petnajstkrat obrneš. Zares nisem mogla vedeti, ali izražajo pristno zanimanje oziroma celo željo, da bi z nekom vzpostavil resno trajnejšo vez, temelječo na vzajemni naklonjenosti in spoštovanju, ali pomenijo dolgčas mi je in hočem izpasti slay.

»Če ga zanima, ali danes prideš na računalniško šolo, mu najbrž čisto vseeno ni,« sem ji včasih rekla, ker se mi zdi prijazno. In tu in tam sem še dodala: »Kako se pa vede do tebe, ko sta skupaj?«

»Mah,« je Klara Jasna zamahnila z roko, »saj veš.«

V resnici nisem vedela, zato sem vprašanje ponovila.

»Pogovarjava se, hecava, čisto okej je. Samo ne vem, ali mi bo kdaj rekel, če bi šla z njim ven.«

Ne glede na to, kako ne sebi podobna je bila trenutno Klara Jasna, pa je še vedno potrebovala predvidljivost in jasne odgovore. Hotela je vedeti, kaj je na stvari, »ker tudi v računalništvu je vse ena ali nič,« je pojasnila. Čeprav mislim, da njena negotovost nima nobene zveze z računalništvom ali katerokoli vedo. Ko si zaljubljen, si želiš, da bi podobno čutila tudi tvoja simpatija in da bi se iz tega razvila zveza. Tako preprosto je to, pa pika. Tudi če si drugače bolj nagnjen k bluzenju in običajno razmišljaš zunaj binarnega sistema.

»Kaj zdaj on misli«

Toda bolj ko so minevali tedni, bolj je Klaro Jasno mučilo, »kaj zdaj on misli«. Če bi nekoliko dramatizirala, bi lahko rekla, da je postala s tem vprašanjem skorajda obsedena. Sistematično in predano, kot se loteva vseh nalog, od matematične domače do življenjske prenove, je iskala metodo, s katero bi dobila čim bolj točen odgovor.

Najprej je skušala sestaviti računalniški program za računanje verjetnosti, da bosta dve osebi pristali skupaj, vendar je morala hitro odnehati, češ da še nima dovolj znanja. Ko sem predlagala, da prosi učiteljico programiranja, me je pa tako pogledala, kot da bi mi najraje vrgla računalnik v glavo. »Kaj, no,« sem se branila. »Prav romantično bi bilo, če bi bil to tvoj in Tilnov skupni projekt.«

Ne vem, če ste že opazili, ampak zaljubljenost ljudem vzame nekaj smisla za humor.

Potem je na spletu zasledila, da lahko iz črk, ki sestavljajo ime in priimek obeh kandidatov za razmerje, izračunaš »ujemanje«, izraženo v odstotkih. Računala je in računala in dobila rezultat »osemdeset odstotkov«.

Ni bila zadovoljna.

»Nimam pojma, ali je to dobro ali slabo,« se je pritožila.

Tu sem ji pritrdila, ker res, kako naj veš, ali spadaš v prve štiri petine ali v zadnjo?

Naslednja stopnja je bil horoskop. Nekako je izvedela, kdaj ima Tilen rojstni dan, in potem sva prebirali vse astrološke napovedi, kar sva jih našli, čeprav so bile ravno prav nejasne, da nama niso povedale ničesar. Se je pa Klara Jasna celo nekaj trudila razumeti, na kakšni osnovi so izdelane, češ da bo svojo in Tilnovo karto izrisala kar sama, a se je na neki točki tudi ona izgubila med tistimi sončnimi hišami in aspekti. Ko sem se pohecala, češ zakaj pa ni hotela v astronomski krožek, je kljub temu tako zavila z očmi, da so ji skoraj popadale iz jamic. Zasikala je, da je mogoče samo v ljubezenskih romanih astrologija enaka astronomiji in da je to tako, kot če bi psihologijo primerjal z branjem avre ali molekularno kuhinjo z zamrznjenim pomfrijem.

Neuslišana zaljubljenost zgleda ljudem vzame tudi nekaj sočutja in strpnosti. In sploh, zamrznjen pomfri je super.

Ampak seveda nisem o tem niti pisnila, ko me je že teden zatem prosila, da bi vrgli karte, ker bo mogoče tarot vedel, kako bo z njo in Tilnom. Mene tarot itak zmeraj zabava, čeprav se zelo trudim, da ne bi verjela vsemu, kar mi pove, še zlasti ker mi na isto vprašanje večkrat odgovori povsem različno, celo diametralno nasprotno.

Tudi o tem sem molčala.

»Kaj te zanima?« sem vprašala kot profesionalna vedeževalka in namenoma spregledala, da je Klara Jasna z očmi naredila velik krog.

»To pa ja veš,« je bila razdražena.

»Jaz že vem,« se nisem pustila vreči iz tira. »Karte pa ne, zato ponovi vprašanje in razmišljaj o njem.«

Če se že gremo, se pojdimo zares.

»Zanima me, ali sem Tilnu všeč,« je pristala na mojo igro. »Zdaj pa vrzi karte.«

Preteče sem dvignila prst. »Ne priganjaj usode.«

Klara Jasna je nepotrpežljivo zavzdihnila. »Že prav.«

Tri karte, ki sva jih obrnili, so bile Norec, Čarovnik in Zvezda.

Meni se je to zdelo strašno optimistično, Klari Jasni pa še vedno premalo oprijemljivo.

»Kaj to pomeni, spontanost, ustvarjalnost, upanje, to so same bedarije. Ne potrebujem kart, da mi povedo, da sem zaljubljena in upam na najboljše,« je negodovala.

Skomignila sem z rameni. »To je največ, kar zmoremo jaz in karte,« sem priznala. »Razen če grem še po kristalno kroglo?«

Pogledala me je, kot da sem prižgala luč na koncu temnega hodnika.

»Ne, ne, saj se samo hecam,« sem pohitela. »Nimam čarobne krogle.«

Neverjetno, ampak kot kaže, zaljubljenost človeku vzame tudi nekaj zdravega razuma. Celo Klari Jasni!

Zakaj pa ne?

Mislim, da je mineval tretji teden, ali pa se je že prevešal v četrtega, ko mi je podoba od dvomov razžrte prijateljice že dodobra načela živce. Od totalne vznesenosti po prvi uri programiranja jo je vrglo v brezdanjo jamo hrepenenja. Že mene žre, ko česa ne vem, pa sem navajena na to, da mi marsikaj ni jasno – Klaro Jasno, ki je do zdaj znala poiskati čisto vse odgovore na čisto vsa vprašanja, ki so se ji kdaj utrnila, pa je to spravljalo naravnost v obup. Še sama sem se začela žreti, kako bi ji lahko pomagala.

Zato sem ji enkrat, tik preden se je spet odpravila na programiranje – kar je bil po novem vrhunec tedna – preprosto rekla:

»Klarči, kaj pa, če bi ti Tilna povabila ven?«

Pogledala me je, kot da sem trčena. Na srečo sem dokaj navajena tudi na to.

»Ni šans.«

»Mislim, da ti ne preostane drugega,« sem bila iskrena. »Drugače te bo od negotovosti pobralo.«

»Ne bo me,« se je uprla.

Odločno sem jo ustavila: »Raje ne bi tvegala.«

»Ne morem.« Bojevitost jo je zapuščala, zvenela je vse bolj nemočno.

Prijela sem jo za roko. »Seveda zmoreš. Saj ni treba, da si očitna. Lahko ga vprašaš, kaj počne po programiranju, ali bi šel na pijačo ali sprehod. Ali pač kdaj drugič. Če ti je bedno, mu lahko tudi pošlješ sporočilo.«

Zvenela sem kot prava poznavalka. Hecno, kako pametni smo lahko, ko gre za druge. Če bi bile vloge obrnjene, bi bila sama že v bolnišnici zaradi palpitacij.

Klara Jasna je na srečo pogumnejša od mene. »Misliš, da bi res lahko?« me je previdno vprašala.

»Seveda,« sem ji zagotovila tako prepričano, kot da ji razlagam, da je sonce rumeno. »To pa res ni nič takega.«

Pajade.

»Prav,« je počasi pokimala. »Bom poskusila.«

Zavriskala sem.

»Ampak ničesar ne obljubim,« se je menda ustrašila, da bom prižgala ognjemet. »Mogoče mi še ne bo uspelo danes.«

»Verjamem vate,« sem jo objela in ona je zavzdihnila:

»Vem, da mi ne preostane drugega.«

Spogledali sva se.

»Ker če bom morala še enkrat spraševati karte ali buljiti v Venero, se bom še počutila noro!«

Ob tem sva se zasmejali, čeprav sem si tudi oddahnila. Po enomesečnem izletu po pokrajini Delulu je bila moja Klarči končno nazaj!

Sem ji pa obljubila, da bom držala pesti. In prosim, dajte jih tudi vi. Toliko vraževerja nama vendarle ostaja.