Hočem psa!

Zelo si želim imeti najboljšega prijatelja.

Nekoga, ki mu bom lahko zaupala vse skrivnosti.

Nekoga, ki ga bom lahko objela, ko mi bo hudo.

Nekoga, ki bo z mano preživljal prosti čas.

Nekoga, ki me bo sprejemal tako, kot sem, in mi ne bo očital fantov, ambicij in razpoloženjskih nihanj.

Dolgo je bila moja najboljša prijateljica Klara Jasna, ker sva se pač radi družili. Nisva se vedno najboljše razumeli, ampak sva se na koncu še vsakič pobotali. Zelo sva si različni, a sva se sprejemali. Zdi se mi, da so naju včasih razlike celo bogatile – vendar samo do trenutka, ko je med naju prišel XX.

Rekli boste, da se ponavljam. Da zadnjih nekaj mesecev pišem samo o tem. Klara Jasna in XX. Klara Jasna in XX. Kot da ne obstaja nič več drugega. Tudi jaz sem pomislila na to. Ampak verjetno je tako zato, ker o tem razmišljam ves čas. Tudi če se ukvarjam s čim drugim, me to grize nekje v ozadju misli in je prav zoprno nadležno, kot kakšen kljuvajoči zob ali kapljanje pokvarjene pipe.

Počutim se osamljeno. Čeprav s Klaro Jasno pri pouku sediva skupaj, se pogovarjava o nalogah in učiteljih ter opravljava sošolce, ajevce in sedmarje, ki so čudaki, ne najdeva več pravega stika. Med nama ostaja preveč neizrečenega, kajti nobena si ne upa načeti zares pomembnih tem: občutkov, fantov in najinega prijateljstva. Vse to je namreč ena taka še ne povsem zaceljena rana, po kakršnih ni fino praskati, če nočeš tvegati neznosne bolečine ali gnusne okužbe.

Poleg tega se zdi, da so razlike med nama postale še večje, kot so bile nekoč, prav v nebo vpijoče, kot bi rekla moja babica, in da sva bistveno manj strpni druga do druge. »A se moraš res tako važiti vsakič, ko dobiš petko,« recimo rada sikne Klara Jasna, če se razveselim dobre ocene. Ali »Zakaj tako dramatiziraš,« ko vpijem, da imamo milijon domače naloge in da je šolsko kosilo biološki poskus na živih osebkih … ali ko teme pogovora primerjam z zabrazgotinjenimi ranami, iz katerih se lahko vsak hip ulije gnoj.

No, da bom fer, gre tudi meni vedno bolj na živce, da je Klara Jasna tako stvarna in prizemljena in argumentirana in da za vsak plus v življenju v hipu najde minus. Zdi se mi, da v vsem vidi krivico in da se ji včasih zdi krivično tudi to, da se svet ne vrti okoli nje. Seveda pa o tem molčim, ker sem ji vendarle »jaz speljala fanta«, kot temu reče sama, »in ji nimam pravice ničesar očitati.« Po njenem bi se morala truditi, da bi mi odpustila, tega pa ne dosežeš s kritiko in »neprimernimi komentarji«.

Skratka, življenje brez najboljše prijateljice ali najboljšega prijatelja je bedno. Prazno, dolgočasno, pusto. Poleg tega mora biti po mojem mnenju pravo prijateljstvo enakovredno in enakopravno in ne, da se eden »trudi« za drugega. Ali da moraš paziti, kaj rečeš. Ali da preveč dramatiziraš ali da si, da bom fer, nerazumno negativen.

Po vseh teh merilih sem jaz, ne da bi bila dramatična (ali nerazumno negativna!), trenutno sama, brez pravih prijateljev. In to mi ni všeč.

Najboljši prijatelj

»Morala bi imeti psa,« mi je zadnjič rekla soseda, ko sem ji potožila, da ne vem, kaj bom počela vse popoldne, ker »moja BFF zame nima nič časa«. »Mene vsako popoldne spravi na sprehod, ne glede na vreme in razpoloženje,« je dodala.

Najprej se mi je ta pripomba zdela trapasta. Mami in ati mi nikoli ne bi pustila imeti psa. Sem ju kar slišala: Uničil bo pohištvo! Raztrgal bo kavč! Vse bo polno dlak! Saj nimamo časa! Kdo se bo pa ukvarjal z njim?! Doma hočem imeti mir!

Ampak a veste, po drugi strani imam jaz reeees rada živali. In skrivaj sem že večkrat pomislila, kako lepo bi bilo imeti kosmato kepico, s katero bi se igrala in crkljala. Drži, da je bila ta misel manj intenzivna, ko sem se ukvarjala z drugimi rečmi – šolo, fanti, prijatelji in samo sabo –, ampak odkar sem postala zaradi osamljenosti že kar malo tesnobna, je spet oživela.

Pes. Kako lepo bi bilo imeti psa.

Nekoga, ki mu bom lahko zaupala vse skrivnosti.

Nekoga, ki ga bom lahko objela, ko mi bo hudo.

Nekoga, ki bo z mano preživljal prosti čas.

Nekoga, ki me bo sprejemal tako, kot sem, in mi ne bo očital fantov, ambicij in razpoloženjskih nihanj.

Nekoga. Psa.

Da bom končno spet imela najboljšega prijatelja.

Vprašanje

Ne vem, kako je z vami, ampak ko imam jaz pred očmi cilj, mi to samo od sebe prežene malodušje. Razmišljam, kako naj ga dosežem. Sanjarim. Iščem načine in poti. In si že kar predstavljam, kako lepo bo, ko se bo uresničilo, kar sem si zamislila.

Najprej sem se prijavila na novičnike pasjih zavetišč. V knjižnici sem si izposodila knjige o pasmah in vzgoji psov. Začela sem gledati videe na družabnih omrežjih in na forumih prebirati izkušnje pasjeljubcev. Približno enkrat na teden sem mami poslala fotografijo kakšnega posebno ljubkega mladička, ker vem, da ima občutljivo točko za najdenčke in nebogljenčke. To vem zato, ker mi vsakič odgovori z »ja pa iiii« in srčki.

In potem sem se enkrat opogumila. Pri kosilu, da sem lahko gledala v krožnik juhe in ne staršem v oči, ko sem vprašala:

»Bi lahko imeli psa?«

Mami je odložila žlico in poiskala moj pogled, čeprav je ta zavestno brodil med rezanci.

»Ne,« je odločno odbila.

Ampak ati je zamomljal: »Hm, no, ja, mogoče … No, ne … Kot bo rekla mama.«

Začutila sem priložnost; z metaforo bi rekla, da sem opazila razpoko v zidu. »Ati, daj no … A nisi zmeraj govoril, da si si od nekdaj želel psa?«

»To pa res,« je povaljal po ustni votlini.

»Ne, sem rekla,« je ponovila mami. »Ne bom skrbela še za psa.«

»Jaz bom skrbela zanj!« sem kar poskočila in mislim, da je tudi ati izdavil: »In jaz tudi,« ampak o tem  nisem prepričana, ker si je potem v usta pljusknil juho in zavpil, da se je poparil.

»Za psa je treba imeti čas,« je začela mami s tonom učiteljice razrednega pouka. »Pes ni igračka. Treba ga je hraniti, voziti na sprehod, ga izšolati in skrbeti zanj, tudi ko nimaš časa ali bi raje počel kaj drugega. Treba ga je voziti k veterinarju, zdraviti, ko zboli, mu poiskati varstvo, če greš na potovanje …«

»Saj nikoli nikamor ne potujemo,« sem se uprla. »Na morje bo šel pa lahko z nami.«

»Zjutraj je treba vstati in ga sprehoditi …«

»Bom!« sem zavpila.

»… in popoldne ga je tudi treba sprehoditi in se ukvarjati z njim …«

»Bom!« je pritegnil tudi ati in dodal: »Itak si rekla, da se morava več rekreirati.«

Z atijem sva se spogledala in si pomežiknila. Zmeraj je lažje zmagati, če imaš zaveznike.

Mami je posrebala še zadnji mililiter juhe in odložila žlico.

»Domača žival ni eksperiment,« je bila spet malo učiteljica. »Ne moreš je vzeti, poskusiti, ali ti gre, in je vrniti, če si se zmotil.«

Bila sem ogorčena. »Kužata ne bi vrnila! Moj najboljši prijatelj bo!«

In ati je kimal. Prisegla bi, da je hotel dodati: Tudi moj, ampak se je zadnji hip zadržal. Po mojem ni hotel tvegati spora z mamo, preden bi prišla na mizo glavna jed.

Dogovor

Ne vem, ali veste, ampak ko se jaz nekaj odločim, zlepa ne popustim. Še naprej sem mami pošiljala slike kosmatinčkov in ji pripovedovala o značilnostih posameznih pasem. Pogosto sem ji omenila, da sem osamljena, da potrebujem hobi, motivacijo, da bi se več gibala na svežem zraku, da so domače živali dobre za duševno zdravje, da skrb za žival krepi občutek odgovornosti in sočutja in pripadnosti in ne vem česa še vse pri mladem človeku, da mislim resno in da to ni samo še ena moja muha (kot mešalna miza, loparji za pingpong, pekač za vaflje in drsalke, ki so hitro nehali biti najljubši hobiji in postali le odvečna krama). Da sem zdaj velika in zrela in odgovorna. To sem poudarila, ker sem videla, da mami ta izraz veliko pomeni.

»Prav,« je slednjič rekla in mislim, da sem jo tako močno objela, da je za hip nehala dihati. »Pa poskusimo, kako ti gre.«