Kje naj najdem prijatelja?

Človek je družabno bitje. To je dejstvo. Če hočemo biti srečni, se moramo počutiti sprejete, ljubljene, biti moramo del skupnosti. Znanstvene raziskave celo kažejo, da je občutek osamljenosti tako nezdrav, kot če bi pokadili petnajst cigaret na dan. Toda kljub temu je vse več ljudi osamljenih, tudi najstnikov. Ker prijatelji ne rastejo na drevesu, niti jih ne moreš kupiti po spletu. In ker nas običajno nihče ne nauči, kako in kje naj iščemo prijatelje, niti nam pri tem ne pomaga.

Tak, kot si, si v redu

Vzpostavljanje stikov in vzdrževanje odnosov je veščina, ki se je naučimo z opazovanjem, vaja pa dela mojstra. Nekateri so po značaju bolj družabni, odprti in usmerjeni navzven, drugi pa smo tišji, bolj sramežljivi in usmerjeni navznoter. Toda to za iskanje pravih prijateljev v resnici ni pomembno. Vsi lahko najdemo človeka, s komer se bomo lahko družili, pogovarjali, zabavali in ki mu bomo lahko zaupali. Iskren, globok odnos namreč nima zveze s popularnostjo, glasnostjo in opaznostjo. Lahko sta sicer človeka v odnosu taka (ali je tak eden od njiju), ampak to še ne pomeni, da bo zaradi tega njuno prijateljstvo trdnejše ali boljše. Pravi prijatelj te mora sprejemati takega, kot si.

To, kar počneš, je zanimivo

Večinoma sklepamo prijateljstva na podlagi skupnih interesov. Recimo, da oba zanima nogomet ali hiphop ali klekljanje ali poslušanje k-popa. Zato so super okolja, kjer lahko najdeš prijatelje, interesne dejavnosti. Pravzaprav velja takole: vrstnike, s katerimi bi se lahko spoprijateljili, najpogosteje najdemo tam, kjer se počutimo najbolj domače. To so lahko razred, šola, krožek, zunajšolska dejavnost, športno igrišče, knjižnica, park, soseska, združenje oboževalcev neke glasbene skupine, računalniške igrice ipd.

V živo lažje opazimo, ali se kdo pretvarja, kot če poznamo samo njegovo ime, morda samo vzdevek, in vidimo nekaj fotografij. Naj velja pravilo: zaupaj samo tistim, ki jih spoznaš tudi v živo. In nikoli nikomur ne izdajaj osebnih podatkov, če mu ne zaupaš enako kot samemu sebi.

To, da si tih, je okej

Ni nujno, da si morata biti dva, ki hočeta biti prijatelja, v vsem podobna. Pravzaprav je včasih še bolje, če si nista, ker se potem lahko drug od drugega učita in so pogovori zanimivejši. Dovolj je, da imata vsaj kaj skupnega (nogomet, klekljanje, učiteljico za matematiko …). Včasih je dobra iztočnica že to, da sta oba tiha in imata težave s sklepanjem prijateljstev. Občutek, da nas nihče ne opazi in ne razume, je namreč bistveno bolj razširjen, kot bi si mislili, samo da večini ne piše na obrazu, da se tako počutijo. Velikokrat pomislim, kako hitro bi se rešil problem z osamljenostjo, če bi vsi, ki imajo občutek, da nikjer ne najdejo prijatelja, dvignili roke, da se »pofočkajo«, in bi se potem začeli družiti med sabo. Res so vsepovsod, samo oči je treba odpreti.

Pogosto so kot prijatelji najbolj zaželeni ljudje, ki veljajo za najbolj kul, priljubljene, zabavne, najbolje oblečene oziroma so sploh in oh. Prepričani smo, da bomo tudi mi postali bolj kul, priljubljeni (ipd. ipd.), če bomo zanimivi nekomu z vrha družbene lestvice. Toda odnos, v katerem eden določa vrednost drugega, ni enakopraven, kar je osnovni pogoj za BFF-jevstvo. To ne pomeni, da izjemno kul ljudje ne morejo biti pravi prijatelji, problem pa nastane, če se začne eden podrejati drugemu ali če se drugi počuti večvrednega oziroma če je prijateljstvo puhlo in brez vsebine (če se dva nimata o čem pogovarjati).