Eleanor in Park

Nikoli se mu ni zdela lepa. Zdela se mu je kot umetnina, in umetnost naj ne bi bila nujno lepa, umetnost naj bi v tebi vzbujala občutke. Ko je Eleanor sedela ob njem na kavču, se je počutil, kot bi kdo odprl okno sredi sobe. Kot bi kdo zamenjal ves zrak v prostoru z novim, izboljšanim (zdaj z dvojno svežino). Ob Eleanor se je počutil, kot da se nekaj dogaja. Četudi sta zgolj sedela na kavču.

Pripoved o dveh posebnežih, ki sta dovolj bistra, da se zavedata kako prva ljubezen skoraj nikoli ne preživi, a vseeno ravno prav pogumna in drzna, da poskusita biti skupaj. Roman poln glasbe in svetlo temnih plati življenja in ljubezni, v katerem se bo prepoznal skorajda vsak od nas.