Superga

»Tisoče ljudi, beguncev, vsako leto išče v Evropi mednarodno zaščito (azil) v želji, da bi se rešili gotove smrti ali pa zgolj našli zase boljše življenje. Med njimi je veliko otrok; tudi takih, ki potujejo brez staršev. Nekaj jih pride v Slovenijo – večinoma zato, ker so jih na poti v druge države EU pri nas zalotili. Nekatere od teh otrok sem spoznala leta 2008. V azilnem domu sem jih učila našega jezika, jim brala knjige, se z njimi igrala. Vsak otrok je bil poseben in vsak je v sebi nosil svojo zgodbo, pogosto zelo žalostno. Radi so pripovedovali o svoji domovini in potovanju do nas. Prav vsi pa so si bili podobni v svojem upanju, da zase najdejo boljše življenje, nov dom. Skoraj vse je naša država zavrnila. Morali so se vrniti v svojo staro domovino, kjer so bila njihova življenja znova ogrožena, ali pa bežati naprej, v neznano. To zgodbo sem napisala v spomin nanje.« Neli Filipić