Vsega imam dovolj!

Predstavljajte si, da bi morali v enem tednu: pisati dva testa, pripraviti govorni nastop, rešiti tri spore s prijateljicami, biti vsak dan videti kot z Instagrama, očarljivo klepetati z Luko, razmišljati o tem, kako lep in krasen je (in tudi o tem, kolikokrat vas je pogledal, kolikokrat se je nasmehnil – a veste, kako težko je to ugotoviti čez masko! –, ali se je kateri nasmihal lepše, kaj počne, o čem razmišlja in kdaj mu bo že končno kapnilo, da bi lahko bil vaš – ne vaš, moj – fant), dodajte k temu še glasbeno šolo, Cankarjevo tekmovanje, razvedrilno matematiko (resno? Ti dve besedi lahko napišeš skupaj in se Zemlja ne začne vrteti v napačno smer?!), načrtovanje telesne dejavnosti in sekiranje, ker so največ, kar lahko spravite od sebe, trije napol trebušnjaki, domače branje in knjige, ki si jih dejansko želite prebrati, nove videe na TikToku, mamino vreščanje, da morate posesati stanovanje, pospraviti sobo, narediti domačo nalogo, pojesti zeleno zelenjavo, tekati po svežem zraku (resno? Nekdo misli, da to lahko počneš tudi po tretjem letu starosti, ne da bi te za vogalom čakala kruta socialna smrt?!), in povrhu vsega na koncu še začeti karanteno, ker se je v razredu našel pozitivec … pa gotovo sem kaj pozabila. Če bi hotela vse našteti, bi itak napolnila vso revijo, in potem bi bila Jana huda, ker bi Pil izgubil naročnike, in bi se morala ukvarjati še s tem. Tako ali tako mislim, da ste do zdaj že dobili jasno sliko o tem, kakšen teden je za mano. Mogoče ste imeli celo podobnega, in če je tako, vas prav vljudno vabim, da se mi pridružite pri temle kriku: Vsega imam dovolj!!! (Ste nas tisti, ki niste rjoveli z nami, slišali? Če ne, lahko poskusimo še enkrat. Še glasneje. Ne skrbite, frustracije ne bo zmanjkalo, pa če nabiramo decibele do poletja.)