Žan Serčič

Glasba je bila spremljevalka Žana Serčiča že od malega. In še vedno je njegova najbolj zvesta družica. Pravzaprav se nikoli ne ločita! Nenehno ustvarja in dopušča, da ga navdihujejo stvari, ki ga obkrožajo. Začelo se je z očetovimi prvimi navodili za igranje kitare, nadaljevalo z obiskovanjem glasbene šole, nastopa na talentih (Slovenija ima talent), samostojnimi koncerti in sodelovanjem z Janom Plestenjakom ter drugimi. Žan prihaja iz Lenarta na Štajerskem …

Ljubezen do glasbe si prejel že v otroštvu. Kako se spominjaš svojih začetkov?

Res, spominjam se, da je bila glasba del mojega življenja že od mladih nog. Oče je bil amaterski glasbenik in je bil vsak petek in soboto na koncertih, čemur smo doma rekli »na špilih«. Začel sem s Tremi brati in potem nadaljeval z drugimi narodnozabavnimi bendi. Ko sem bil star pet let, me je oče naučil igrati kitaro – vse osnovne akorde, da sem se lahko spremljal, saj sem zelo rad tudi pel. V glasbeno šolo so me vpisali pri osmih letih.

Ali je bila tudi tebi teorija zoprna?

Ja. Teorija je sicer zelo uporabna in ni mi žal, da sem naredil nižjo glasbeno šolo, ker znanje, ki sem ga pridobil, še zdaj uporabljam. Je pa res, da sem le stežka poslušal in sedel pri pouku, vedno so me zanimale druge stvari. Zame je glasba nekaj drugega, vedno sem jo dojemal bolj na neki čustveni ravni.

Kako je nastop na Slovenija ima talent zaznamoval tvojo kariero?

V bistvu jo je začel, otvoril. Tam sem se prvič pojavil kot današnji Žan Serčič in nastopal pred občinstvom. Tako sem se prvič predstavil slovenski glasbeni sceni in industriji. Predvsem pa je nastop oblikoval mojo kariero in osebnost, saj sem bil pri 16 letih del glasbene scene, kar mi je dalo namig: »Aha, to lahko počnem tudi zares!«

Kdaj ustvarjaš?

Biti umetnik je pogled, ki ga imaš tudi sicer na življenje, kar pomeni, da ustvarjam nenehno. Vedno si pustim, da me navdihujejo stvari, ki me obkrožajo. Vse si zapišem in posnamem »voice memory« (glasbene spomine) tudi, kadar počnem kaj drugega. Veliko idej se rodi kar tako, v nekih trenutkih, ko najmanj razmišljam o njih. Šele kasneje grem v studio, kjer aktivno delam 10 odstotkov časa, preostalih 90 odstotkov pa se pogovarjam, razmišljam in podobno. Pravzaprav ustvarjam in pišem tekste ves čas ...

Kaj te najbolj navdihuje in zakaj?

Moje pesmi so – če pogledam nazaj – navdihnile v glavnem odločitve ali dogodki, ki so se zgodili in me pretresli ali kako drugače izoblikovali, zaznamovali. Poleg tega me navdihujejo drugi ljudje, predvsem glasbeniki, v zadnjih letih pa vsi tisti, ki imajo pozitiven pogled na svet. Tudi sam se trudim, da bi bil podoben njim. Navdihuje me še družba najbližjih sodelavcev in trenutno sem obkrožen z odličnimi glasbeniki, med drugimi s svojim bendom Šakali.

Ali se zgleduješ po tujih glasbenikih? Kdo ti je najbližji?

Konkretno ni nobenega, po katerem bi se zgledoval. Res pa je, da verjetno vsi glasbeniki črpamo ideje in inspiracijo iz svetovnih žanrov. Pri svojem zadnjem albumu me je, denimo, navdihoval latino žanr. K mojemu zvoku je v zadnjem času veliko prispeval Joanes, glasbenik, ki ga poslušam že od mladih nog in mi ga je »predstavila« moja osem let starejša sestra.