Konec zveze

Zadnje čase mi ni več tako fino imeti fanta. Mislim, saj ni slabo, da me ne mučijo več skrbi, ali ga bom sploh kdaj našla, ampak nekako mi v njegovi družbi ni tako lepo, kot sem si predstavljala, da je, ko imaš nekoga rad. Če povem po pravici, mi je kar nekam dolgočasno. Kadar sva s Tomom skupaj, namreč molčiva ali pa mi razlaga o igricah in nogometu. In prisežem, da med poslušanjem o točkah in ofsajdih običajno v mislih odplavam daleč stran in včasih niti ne opazim, kdaj sva spet preklopila na molk. Toma ne zanima skoraj nič od tistega, kar zanima mene. Ne ljubi se mu razpravljati o modnih videih, o tem, da so sošolke pri telovadbi čisto brezveze zakuhale štalo, ali o res butasti nalogi za geografijo. Sumim, da se takrat, ko mu razlagam o Eminih histeričnih izpadih, tudi on malo iztelesi in v duhu odjadra neznano kam. Če se to zgodi, sem za hip jezna, ampak potem pomislim, da bi morala biti v resnici jezna tudi nase, ker počnem enako, samo v nasprotnih okoliščinah, in še več negativnih čustev do sebe res ne potrebujem, ker škodijo samopodobi. Zato samo globoko v mislih skomignem z rameni in skušam čim prej pozabiti. In uf, kako divje žveči žvečilke, da lahko včasih kar slišiš, kako mu škripa čeljust! Ali kako si popravlja lase, medtem ko govori, čeprav ima tako kratke, da mu ne segajo niti čez ušesa, kaj šele čez oči, in niti ne vem, kaj ga sploh moti! In včasih, ko res pade v kakšno temo, vmes glasno srka vase slino in to je tako nagravžno, da se čisto vsakič zdrznem in globoko v sebi bruhnem! (Fuj. Še ko tole pišem, se moram kremžiti.) Ne, tako si res nisem predstavljala srečnega razmerja. In ne, moj sanjski fant se v moji domišljiji pač nikoli ni slinil ali prežvekoval kot krava. Zato se velikokrat vprašam, kako sem se pravzaprav znašla v tem in predvsem, ali bi morala kaj narediti.

Ljubosumje?
»A si nora, Tom je najboljši fant, kar sem jih kdaj spoznala!« Klara Jasna je zaljubljena v Toma, to zdaj že vemo, in najbrž bi mi moral biti pomemben znak, da nisem niti malo ljubosumna. Res pa je, da mi je prisegla, da je prijateljstvo prvo, da je najboljša prijateljica pomembnejša kot katerikoli fant na svetu in da nikoli, ampak res nikoli ne bi hodila s Tomom, če bi me to motilo. Odgovorila sem ji, da ji tega zdaj še ne morem povedati, ker me življenje nenehno preseneča in v sebi kar naprej odkrivam čustva, ki so mi nova. Kaj pa vem, kako bi se počutila, če bi šla s Tomom res narazen in bi bile njemu všeč druge punce in bi bila med njimi tudi Klara Jasna. (Trenutno se tudi ob tem še malce zdrznem in globoko v sebi bruhnem.) »Potem pa ne bodi nora in raje uživaj v tem, da imaš tako v redu fanta, kot je Tom!« mi je zabičala. Glasno sem zavzdihnila. Bi jo rada videla, ja, koliko časa bi ona lahko poslušala o Minecraftu, preden bi se ji začelo kričati. (Čeprav. Enkrat je šla z nama s Tomom na bubble tea in je on napletal o nekih točkah in gradnjah in nečem, česar niti ne znam obnoviti, in mislim, da niti ni zaznavala, kaj pripoveduje, ker je strmela vanj, kot da je petindvajseto svetovno čudo, in je bilo videti, kot da občuduje predvsem, kako premika usta, medtem ko govori, ne pa dojema, kaj je dejansko prišlo iz njih.)

Sprememba?
Najbrž nima smisla pričakovati, da se bo Tom kdaj spremenil, vsaj ne v temelju. Tako kot jaz ne bom nikoli navdušena nogometašica, si ne predstavljam, da se bo on nekega dne zbudil in začel prebirati poezijo. (Ali vsaj stripe.) Pa tudi če se bo, ne vem, če mu bom še kdaj lahko ponudila žvečilko, ne da bi se mi pred očmi prikazovale goveje čeljusti. In tisto srkanje sline … kaj vem, mogoče je celo dedno! Brrr, ne, hvala. Ampak saj ne vem, kdaj veš, da je to to, da res ni več rešitve. Ker kdo pa je popoln? Nihče. In ali ni nenajboljši fant vseeno boljši kot noben fant sploh? Sicer pa itak ne bi znala pustiti fanta, tudi če bi se odločila, da najina zveza nima prihodnosti. Ker kako to narediš? Ali je za to bolje izbrati sončen ali deževen dan? Petek ali ponedeljek? Ali moraš reči: Ni se izteklo tako, kot sem pričakovala, čeprav si krasen fant? Ali raje iskreno: Malo mi greš na živce? Mogoče je pa bolje, če se mu preprosto nehaš oglašati na telefon in odgovarjati na sporočila … Ne, to je preveč grdo, čeprav bi bilo preprosto. Nekaj mu že moraš reči, ker je najhujše živeti v negotovosti, in tega ne bi privoščila niti fantu, ki bi ga pustila. Kaj pa, če bi mu preprosto napisala, da …? Uf. Samo potem ne vem, če bi mu lahko pogledala v oči, ko bi se srečala. Ker srečala bi pač se, glede na to, da je moj sosed. Cel cirkus je skratka s tem, če moraš s kom prekiniti zvezo. Zato je po mojem trenutno bolje, da še malo vztrajam. Ne nazadnje imam pa Toma tudi kar malo rada. In še luštkan je!