Čarobni prazniki

Obožujem praznike. Zimska tema je samo zoprna, dokler je ne razsvetlijo lučke in postane čarobna. In želje so samo brezvezni prebliski, dokler jih ne zapišeš v pismo in pošlješ Božičku. Samo za praznike se lahko preobješ piškotov, in če vprašate mene, so pocukrane balade in solzavi filmi itak podcenjeni. Vsaj decembra jih je v izobilju in se jih lahko naužiješ skoraj brez sramu.

Ampak letos … Letos je kljub temu v zraku nekaj čudnega. Kot da ti prazniki ne bi bili pravi. Vse, kar mi je bilo na njih od nekdaj všeč, mi gre tokrat nekako na živce. Lučke se mi zdijo presvetle, želje neuresničljive in za piškote sploh nimam apetita. Ob pocukranih baladah jokam … no, in ob solzavih filmih tudi. Samo da tokrat ne zaradi ganjenosti, temveč so solze posledica obupa. Zgodbe s srečnim koncem me spominjajo na to, da je za mano leto, ki mi je sicer veliko dalo, a še več vzelo, in da ga končujem sama, brez fanta, brez volje in brez upanja. Kajti še huje, kot da nečesa nimaš, je to, da si nekoč imel, pa si izgubil.

Pravzaprav je zame nevzdržno že to, da sem skoraj imela fanta – a ga zdaj nedvomno nimam več. Kaj bi šele bilo, če bi bila z Amirjem v normalni zvezi! Med tuljenjem pesmi Last Christmas bi me najbrž kar pobralo.

Zakaj bi praznovali?

»Saj sem ti rekla, da so prazniki bedni.«

Klara Jasna je že nekje od rojstva Grinch in za to, da sovraži božič, ne potrebuje ne sveže strtega srca niti spodobnega okusa. Prepričana je, da kič škoduje zdravju in da se nimamo pravice pretvarjati, da živimo v pravljici, dokler ne bodo prazniki primerno praznični za vse.

»Šele ko na svetu ne bo več revščine, vojn, bolezni, nasilja in onesnaževanja, bi imeli kaj praznovati,« je odločna. Seveda pa bi moral biti december tudi takrat brez lučk, božičnih drevesc in božičnih hitov, ker tudi s tem uničujemo okolje. In če jaz ob tem pikro pripomnim: »Kaj pa, če jelka umre od dolgčasa in osamljenosti, ker ne vidi več smisla v svojem obstoju – a bi jo vsaj potem lahko okrasili, kaj vem, z biorazgradljivimi okraski?« samo zgroženo zavije z očmi, kot da sem predlagala, da bi šli namesto k matematiki izsekat amazonski pragozd ali v morje metat plastične slamice.

»Grozna si,« nato sikneva druga drugi, običajno istočasno.

Ampak letos … Letos ta moj »grozna si« ni več prav prepričljiv. In celo njen zveni nekoliko sočutno. Tudi ko reče: Prazniki so bedni, je v tem stavku nekaj obžalovanja, ker sem izgubila svoj idealizem. Kot bi se njeno grinčevstvo napajalo iz mojega pretiranega navdušenja, zdaj ko je slednje izginilo, pa se je ravnovesje porušilo in je tudi prvemu pojenjal čar. Zadnjič je opazila, da nisem niti trznila, ko sem v izložbi zagledala pojočega jelena, in ko sem dodala, da nisem ta mesec izdelala še niti enega okraska, me je iskreno zaskrbljeno vprašala: »Saj boš v redu?«

»Ne vem,« sem v odgovor dramatično skomignila z rameni, in če bi bil svet metafora, bi v tistem ugasnile vse lučke.