Obsedenost z idoli

Lepi so, čudovito pojejo in plešejo, kot da so se rodili z gumijastimi okončinami. Vsi jih obožujejo. Kamorkoli pridejo, jih ljudje poznajo in občudujejo. Zdi se, da jim uspeva vse, česar se lotijo. Pa še denar imajo. Kdo ne bi bil kot oni?

Predstavljajte si, da na zaslonu ure in ure gledate te izjemne ljudi, potem pa vam pogled uide v ogledalo. V njem se srečate z mozoljastim obrazom, skuštranimi lasmi, kilogramom preveč ali premalo, neposrečenim nosom/ušesi/brado/trepalnicami/obrvmi in okornimi gibi, ki izdajajo, da roke in noge ne rastejo tako, kot bi si želeli. Ne zdi se vam, da bi bili v čem posebno uspešni, da vas kdorkoli občuduje ali da imate dovolj denarja, da bi si lahko privoščili, kar bi si želeli. Pa še v tej ušivi Sloveniji živite, kjer je vse tako majhno, običajno in brezveze. Čas izgubljate s pisanjem domačih nalog, namesto da bi vadili plesne korake in petje čez oktave. Ali je potem kaj čudnega, če ob tem pomislite, da ste ujeti v svetu, ki ni čisto vaš, medtem ko je nekje tam zunaj kraj, kjer bi lahko bilo vse drugače?

Kdo smo?

Proces odraščanja je vedno povezan z odkrivanjem, kdo sploh smo. V otroštvu se identificiramo s starši, ko postajamo starejši, pa iščemo svoje mesto v svetu in vzornike zunaj družine – nismo svoja mama ali oče, sami svoje osebnosti smo, in bolj kot skupni genetski zapis so nam pri gradnji identitete pomembne skupne vrednote in lastnosti. Pri tem nas pogosto privlači tisto, kar pri sebi in svojih najbližjih pogrešamo, in/ali tisto, kar ceni okolica. Uspeh, bogastvo in lepota so v družbi, v kateri živimo, trenutno nadvse zaželeni – marsikdaj dobimo vtis, da eno pogojuje drugo in da na njih temeljijo tudi sprejetost, ljubljenost in sreča. Poleg tega se zdi, da imajo nekateri vse to. Torej je vse to dosegljivo. Torej je vse to tam nekje. Torej je vse to … na stadionu Camp Nou, v hollywoodskih studiih ali Južni Koreji. Ali kjerkoli drugje, kjer živijo naši idoli. Zdijo se popolni, medtem ko pri tistih, ki živijo v naši bližini, opazimo tudi napake ali so nas celo razočarali.

Motivacija ali ovira?

Vsi potrebujemo vzornike. To, da nekdo nekaj zna bolje kot mi ali da mu je uspelo na področju, ki nas zanima in nam je privlačno, nas žene naprej, da se izboljšujemo in nam v to ni škoda vlagati časa. O nečem moramo sanjati, da nas motivira – drugače bi bilo življenje čisto brezvezno; le čemu bi se zjutraj zbudili, če bi verjeli, da je tisto, kar smo dosegli doslej, največ, kar nam je dano?