Novoletna zabava

Vam vsako leto povem, da obožujem božične praznike, a ne? Upam, da se me še niste naveličali. Ampak prisežem, da me vsakič, ko pomislim na lučke in piškote in zabubljanje na kavču in božične filme in darila, da počitnic niti ne omenjam, preplavi val topline in sreče. Zato o tem času ne morem razmišljati drugače kot kičasto. Celo malce čaroben se mi zdi, v smislu, da se okoli božiča lahko zgodi tudi kakšen čudež, pa čeprav sem drugače čisto prizemljena oseba.

O čudežih

»Ha, ha.«

»Prosim?!« Moj tok misli je zmotil glasen smeh. »Zakaj se smeješ?«

»Ti, da si prizemljena?« Klari Jasni se je kar zaletelo, ko je prebrala moj uvod.

»Ja, a nisem?«

»Lani si mislila, da ti bo Božiček prinesel fanta in ga pustil pod jelko.«

To je res. Mogoče ne ravno pod jelko, sem pa upala, da ga bo dostavil vsaj pred vrata ali na šolski hodnik.

»Če božična čarovnija enkrat ni uspela, še ne pomeni, da ne bo nikoli,« sem ugovarjala.

Klara Jasna pa je skomignila z rameni. »In na kakšen čudež upaš tokrat?«

Zavila sem z očmi in siknila: »Da ne boš tak presneti Grinch!«

Klara Jasna se je zarežala: »Torej tudi letos ne boš imela sreče.«

Konec tradicije

In veste kaj, res se mi je zdelo, da je nimam.

Ne bom vas utrujala s tem, da je bil božič povprečen, da sta se mami in ati pričkala, da sem se tako najedla potice, da mi je bilo slabo, in da sem polovico počitnic itak prespala, ker smo imeli teste in spraševanja skoraj do konca šole in sem nabrala kakih tisoč ur minusa spanja. Pika na i je bila, ko je mami naznanila, da bomo šli silvestrovat k njeni prijateljici Jani.

Verjamem, da se vam to ne zdi strahotno tragično. Slišala sem že številne zgodbe o norih novoletnih žurih, kjer se ljudem … no, kjer se godijo čudeži. Ampak mi smo bili do zdaj za silvestrovo skoraj vedno doma. To seveda ni pretirano vznemirljivo, je bilo pa nekaj prijetnega v tem, da smo se lepo oblekli, večerjali in do polnoči gledali televizijo. Bilo je predvidljivo, domačno in pomirjujoče, kot se spodobi za praznike in tradicijo. A da bi morala novo leto pričakati med dolgočasnimi odraslimi, ki bodo dolgo v noč klepetali o dolgočasnih rečeh in poslušali dolgočasno glasbo iz predpreteklih (najbrž nič manj dolgočasnih) časov, se mi je zdelo nepredstavljivo. Kakšna popotnica za novo leto bi to bila?! (Odgovor se ponuja sam od sebe: dolgočasna.)

»Gre lahko vsaj Klara Jasna z mano?« sem vprašala starše, ampak je bilo brez zveze, ker je šla Klara Jasna z mamo v Kranjsko Goro. Obenem moja mami ni hotela niti slišati o tem, da bi se jima pridružila, češ da je silvestrovo družinski praznik, in to vsaj dokler nisi dovolj star, da ti starši dovolijo ostati zunaj, samemu, najmanj do polnoči. (Starosti ni natančno opredelila, je pa rekla, da »še ni zdaj pa pika«. Prav tako ni hotela pojasniti, kako družinska je zabava, na kateri se bo posvečala svojim prijateljem, mene pa pustila gniti na kavču z več piškoti, kot bi bilo dobro za moje zdravje.)

»Boš videla, da ti bo fino.«

No, to je pa stavek, ki res še nikoli ni prinesel ničesar dobrega.

Ko pričakuješ najslabše …

Zadnji dan starega leta sem preživela zelo brezvoljno. Šele po maminem vztrajnem prigovarjanju (»Če se takoj ne oblečeš, ti vzamem telefon!«) sem se, a stežka, pripravila k temu, da sem nase navlekla kavbojke in se počesala. Raje bi bila v pižami in dvaintridesetič gledala Sam doma.

»Saj bo tam kakšen tvoj vrstnik.«

Eh. Vem, da me je mami hotela samo potolažiti. Njene prijateljice nimajo otrok, s katerimi bi se lahko družila. Večina jih je pol življenja mlajša od mene (pojem »vrstnik« odrasli jemljejo zelo ohlapno), drugi pa so čudni; enaka starost še ni merilo za kompatibilnost.

V ušesa sem si dala slušalke in na telefonu poiskala aplikacijo za predvajanje glasbe. Klari Jasni sem poslala črn snap, ona pa mi je odgovorila: Slab konec, dober začetek.

Eh.

… sanjari …

Janina hiša je bila razsvetljena kot pristajalna steza. Že dovoz je krasilo na tisoče pisanih lučk, od migotanja na stavbi pa bi občutljivejši lahko dobili epileptični napad.

Jana je privršala iz hiše v božičnem puloverju, ki se ni nič manj svetil, in z mami sta cvilili in piskali, kot da se ne bi videli že sto let, čeprav se vsak petek dobivata na kavi. Upam, da midve s Klaro Jasno nikoli ne bova komunicirali s takimi decibeli in da človek s starostjo ne izgubi občutka za slog.

Potem nas je povabila v hišo. Mamo je povlekla za sabo v kuhinjo, ati se je ustavil pri mizi s prigrizki in si začel tlačiti v usta obložene kruhke z majonezo, jaz pa sem se nerodno prestopala pri vratih v dnevno sobo. Kaj bi dala, da bi bila nevidna. Da bi se lahko neopazno prikradla na kavč, ne da bi me opazili pamži, ki so se igrali na preprogi pred televizorjem, in začeli vreščati, naj se jim pridružim, in ne da bi padla v oči odraslim, ki se jim je zdelo vljudno, da me sprašujejo, kako sem (bedno), kako mi gre v šoli (imam počitnice!) in ali sem še s tistim fantom (katerim? In najbrž ne).

Kje so zdaj tisti vrstniki? sem hotela zavpiti v mamino smer, ampak me itak ne bi slišala, ker je še vedno cvilila s prijateljicami.

Tole bo še dolg večer.

Malo zato, da bi se skrila, nekaj pa tudi zaradi tega, ker je bila res lepa (to moram priznati), sem se premaknila k ogromni jelki v kotu dnevne sobe. Moj najljubši obrambni mehanizem je sanjarjenje in ob pogledu na pisane krogle so me misli precej hitro ponesle nekam, kjer je silvestrovo tako, kot mora biti. Navdih sem črpala iz najbolj posladkanih zgodb in si v glavi naredila lasten silvestrski film s sabo v glavni vlogi. Samo tako sem lahko pozabila, da sem na brezveznem žuru, na katerem sem kvečjemu odvečen rekvizit. Še cviljenje in pamžji vriski me sčasoma niso več motili.