Prijatelji držijo skupaj … ali ne?

Nekdo je nekoč napisal: noben človek ni otok. In to je super misel za na majico, motivacijski plakat ali učbenik za etiko in državljansko vzgojo. Ne more pa se je uporabiti v praksi. Vam takoj povem, zakaj. A veste, ko se mi je zadnjič pri zgodovini zgodila krivica? No, zagnala sem cel vik in krik.

Najprej sama pri sebi. Ampak to ni dosti pomagalo. Čisto nič bolje se nisem počutila, niti manj jezno ali tesnobno. Zato sem svojo duševno muko delila s Klaro Jasno. Ki naj bi bila moja najboljša prijateljica, a je odgovorila … veste, kaj? Da dramatiziram. Prosim?!

Strinjala se je, da ocenjevanje ni bilo povsem pravično, a je menila, da tako pač je. Da se v življenju, še posebno pa v šoli včasih dogajajo krivice. Nato je dodala, da je štirica dobra ocena in da lahko do konca leta še vse popravim, če le ne bom zganjala drame in se tako zamerila učitelju zgodovine, da mi bo dokončno zagrenil življenje.

Dolgo sem premlevala ta njen odgovor in po vsakem mletju se mi je zdel bolj tuj. Ker, prvič, jaz ne morem ne dramatizirati. Če me kaj grize, me pač grize. Ne morem se pretvarjati, da ne čutim zob, saj so ostri in trdi – in tudi če bi si rekla, da jih ni, me ne bi nič manj bolelo. Drugič, ni bil problem v štirici, ampak v krivici. (Tudi to bi bil dober slogan za plakat, četudi bistveno manj motivacijski.). In tretjič, najboljši prijatelji so na svetu zato, da te razumejo in podpirajo – kajne? Jaz pa se nisem počutila, kot da me Klara Jasna razume. In njeno podporo sem čutila kvečjemu na pol.

Malo sem bila užaljena, priznam. In rahlo razočarana. Pa tudi zmedena. Vsi ti občutki so me oblili kot neskončno, temno morje.

Pomagaj si sam in …

»Naj pride mama v šolo,« je rekel učitelj zgodovine, ko me je poslal v klop, češ da se z mano nima več kaj pogovarjati.

Ta možnost mi ni bila preveč všeč. V šolske zadeve nerada vpletam starše. Mislim, nič nimam proti, da grejo na govorilne ure, kjer me učitelji hvalijo. Godlje pa raje rešujem sama. Zato sem tuhtala, ali obstaja še kakšna druga rešitev.

Da bi se obrnila na razrednika, ni prišlo v poštev, ker je bil učitelj zgodovine obenem tudi naš razrednik. Dvomim, da bi mojo pritožbo obravnaval, kot da se tiče koga drugega. »Gospod kolega učitelj zgodovine, kot razrednik vam moram povedati, da ste mojo učenko Urško obravnavali skrajno nepravično in da ji morate nemudoma popraviti oceno …« Ne, tega filma zgodovina ne bo videla.

Moja naslednja misel je bila šolska svetovalna delavka. Saj pravijo, da se moramo v stiski obrniti nanjo, in če tole ni stiska, ko te napadajo namišljeni zobje, potem tudi ne vem, kaj je. »Nora si, če boš šla k tej zmešani vešči,« je rekla Klara Jasna, ko sem ji zaupala svojo namero. »Ziher bo hotela, da ji poveš, s katero barvo bi opisala svoja občutja, in jih označiš na čustvenem barometru. Potem boš dobila za domov pesmico za boljšo voljo in navodilo, da vsak dan napišeš, zakaj si srečna, da živiš.«