V čem je sploh smisel?!

Valentinovo je praznik ljubezni, in če si srečno zaljubljen, je ta dan kot ustvarjen zate. Zakaj se ga ne bi veselil? Imaš fanta, imaš ljubezen in imaš priložnost, da ti je z nekom, ki ga imaš rad, še bolj čudovito kot ob navadnih dneh.

Moram priznati, da sem ta odstavek pisala celo uro in pol, pa kljub temu ni kakšno remek delo. Ni in ni mi šel izpod prstov. Kot bi mi travmatični spomin preprečeval, da bi valentinovo kakorkoli povezovala s čim lepim, celo v teoriji. V resnici je namreč to en grozen dan.

Sporočilo

Še trinajstega februarja popoldne sem se ga, koza jaz, seveda veselila. Ničesar velikega nisem pričakovala, mogoče kakšno darilce, prijazno sporočilo, zmenek. Tisto, kar vidiš v filmih, saj ni ravno jedrska fizika. Ampak kljub temu se mi je zdela lepa priložnost, da imam končno enkrat tudi jaz ta praznik tak, kot sem si ga od nekdaj želela. Brez nekega nesmiselnega koprnenja in hrepenenja, ki sem ju v zadnjih letih prignala do najhujše skrajnosti. Če imaš za valentinovo solidnega fanta, je najbrž smiselno, da se ga veseliš, a ne?

… Eh, no, zdaj se pa že ponavljam. Saj sem vam rekla, da je prvi odstavek za vreči stran.

No, večer pred valentinovim, ko sem si obetala povabilo na zmenek, mi je Martin napisal: Jutr grem k Ani na žur po šoli.

Trikrat sem morala prebrati, da sem dojela, kaj piše (ne samo zaradi odsotnosti ločil). Kajti: resno?! Moj fant valentinovega ne bo preživel z mano? Na žur gre k drugi punci? In se mu to niti ne zdi narobe?!

Vrinch

»Pa kaj kompliciraš,« mi je napisala Klara Jasna, ko sem ji potožila, kaj se je zgodilo. Ona bo Martina zmeraj zagovarjala. Domnevam tudi, da se je ravno učila in se ji ni ljubilo ukvarjati z mojimi problemi, pa me je zato samo na kratko odpravila. Ker drugače bi gotovo vsaj zaslutila, da je stanje alarmantno.

»Valentinovo je samo en navaden štirinajsti februar. Butast praznik, ki so si ga izmislili butasti trgovci, da bi prodali čim več svojega butastega kiča.«

Če bi obstajal valentinovski Grinch (Vrinch?), bi bil videti kot Klara Jasna.

»Prav nič mi nisi v pomoč,« sem se pritožila, ker kaj, ne morem se delati, da mi je nekaj sprejemljivo, če mi pa ni.

Odgovor je bil kratek: »Se zgodi.«

Na, krasno. Ne samo, da bom na valentinovo brez fanta, mogoče bom izgubila tudi najboljšo prijateljico.

Prevzetnost in pristranost

Naslednje jutro sem se skušala delati, da sem zbolela. Hlinila sem neko mešanico gripe, rotavirusa brez driske in božjastnega napada. Meni se je zdelo, da mi gre kar dobro, ampak na žalost mama ni nasedla.

»Pojdi v šolo,« je rekla, »in če ti bo še slabo, naj te med odmorom spustijo domov.«

Včasih starši res ničesar ne razumejo. Kot da duševna bolečina nič ne šteje in si do bolniške upravičen samo, če fizično napol umreš. (Zdaj bolj razumem, zakaj Damir in Romina tako pogosto špricata. Kako bi se pa drugače rešil pouka, če ti res, res ni za iti.)

Skratka, šla sem v šolo, kaj sem pa hotela drugega, in Martin se je vedel, kot da je (prvič) vse kot običajno in (drugič) sploh ni valentinovo. Nakladal je nekaj o testu iz zgodovine, bluzil o rezultatih nogometa in razpredal o žuru, ki bo »ziher super, ker bo Ana sama doma«. In jaz sem v sebi umirala.

»Ne bodi no taka cmera,« me je (kakor) bodrila Klara Jasna. »Zgledaš, kot da te je povozil avtobus.«

Hvala, res.

»Mogoče je pozabil, da je valentinovo. Saj veš, da je fantom vseeno za te praznike. Kaj, če bi ga spomnila? Tudi ti mu lahko kaj napišeš. Nismo v osemnajstem stoletju, ko so dekleta morala čakati na snubitev.«

Ravno je bila sredi branja Prevzetnosti in pristranosti, ki ju je, dajmo temu tako reči, zelo intenzivno doživljala.

Dejansko mi je postalo kar malo slabo, ko sem pomislila, da bi morala fantu, ki me je tako globoko razočaral, poslati ljubezensko sporočilo. Ampak če kaj, zlepa ne priznam poraza. Zato sem vzela v roke telefon in natipkala nekaj v smislu Veselo valentinovo. Nisem imela energije za metafore in rime.

Odgovora pa … A boste ugibali? Ne, odgovora pa ni bilo.

Nekaj je v zraku

Dva dneva sem preživela nesrečna, kolikor je človek sploh lahko nesrečen. Mama mi je rekla, da sem prava potujoča depresija, in res mi je tu in tam podeževalo iz oči. Tako sem bila zaverovana v lastno bedo, da sem šele tretji dan opazila, da me na šolskem hodniku nekaj ljudi čudno gleda in da si šepetajo, ko jim obrnem hrbet. (Mislim sicer, da se to samo tako reče. Ker v resnici so šušljali tudi takrat, ko sem jih gledala.)

»A ti kaj veš, kaj se dogaja?« sem spraševala Klaro Jasno, ker je pač logično, da se s takimi vprašanji najprej obrneš na najbližje.

»Nimam pojma, ampak se bom pozanimala,« je obljubila. (Fju, vsaj najboljšo prijateljico še imam.)

Ledeno kraljestvo

In res je še isto popoldne pritekla k meni in se obesila na zvonec. Najprej sem pomislila, da je resnično kdo umrl. Ker nisva bili zmenjeni. In ker mi takrat, ko nisva zmenjeni, po navadi vse napiše po telefonu. Ampak da je prišla prav na dom? Kri mi je zaledenela.

»Morala sem priti,« je rekla, ko sva odšli v sobo in se posedli po tleh. To je najin običajni položaj za življenjsko pomembne pogovore.

Še vedno nisem dihala, ker z zamrznjeno krvjo težko prideš do kisika, ampak če bi, bi najbrž dahnila: »Povej že, no, prosim, povej!« Mogoče bo pa tista frdamana smrt, ki sem jo pred dnevi samo hlinila, nastopila prej, kot sem pričakovala?

»Izvedela sem, zakaj šepetajo,« je vendarle spravila iz sebe Klara Jasna. »In dolgo sem razmišljala, ali naj ti sploh povem. Samo potem sem ugotovila, da bi jaz hotela vedeti kaj takega. In če sva že najboljši prijateljici, ti dolgujem resnico.«

Pomenljivo je pokimala in jaz bi jo najrajši objela, če le ne bi imela rok prepredenih z ledeno tekočino. Če Ledeno kraljestvo še ne bi obstajalo, bi ga ustvarili po moji podobi.

»Bodi pogumna.«

Ojoj, pa daj že, no!

Odkašljala se je.

»Torej. Na valentinovo – in samo naključje je, da je bilo na praznik – je imela Ana žur. Zbrali so se pri njej, večinoma sošolci, in se šli flašo resnice.«

Začela sem slutiti, kam bo peljala zgodba.

»Nekdo je zavrtel steklenico in ta je pokazala na Martina. Ana ga je vprašala, katera punca na žuru mu je najbolj všeč.«

Ne, ne, ne …

»In je rekel, da Ema. A veš, tista kokoš iz njegovega razreda.«

Ne, ne, ne, ne in ne …

»Potem je steklenica pokazala na Emo in nekdo ji je dal za izziv, da zaliže Martina.«

Neeeeeee …

»Pa sta se. Zato zdaj vsi šepetajo za tvojim hrbtom, ker vejo, da hodi s tabo.«

Kot bi me polila z ledeno mrzlo vodo. Vse v meni je zamrznilo. Pravzaprav nisem čutila ničesar, bila sem prazna in otopela, in mislim, da še vedno nisem dihala.

Brezveze

»A si v redu?« sem čez čas zaslišala zaskrbljen glas Klare Jasne. Bilo je, kot bi me predramil iz grozljivih sanj. »Strašiš me. Si okej?«

Gledala sem jo kot zadeta. »Ne vem, kako sem. Kako sem? Grozno? Še kar v redu? Še nikoli huje? Nimam pojma.«

Klara Jasna je zamomljala: »Uf, v šoku si.«

V šoku? Ja, najbrž sem šokirana. Moj fant se je na valentinovo poljubljal z drugo punco. Mislim, da je to tudi v osemnajstem stoletju veljalo za katastrofo. In če ni, bi moralo. Vsaj sodobni romantični filmi tega nikakor ne priporočajo.

»Bom že v redu,« sem jo potolažila, ker se mi je zdelo, da nekaj moram reči. Moje glasilke so kot po čudežu sodelovale.

Klara Jasna je pokimala. »Seveda boš. Saj je samo en trapast fant.«

Ne, ne, ne … Ne govori tega.

»Saj bom ostala s tabo.«

In tako sva sedeli nevemkako dolgo še, najbrž celo večnost. Meni se je čas ustavil. Misli sem imela votle. Samo bolščala sem predse, ne da bi zares vedela, kaj gledam. V prsnem košu me je tiščalo in v želodcu sem čutila rahlo slabost. Nenadoma sem postala tako utrujena, kot bi pretekla maraton. (To sem napisala zato, da si boste lažje prestavljali, kako težke noge in roke sem imela. V resnici se tako počutim že po teku na sto metrov, po enem kilometru pa sem klinično mrtva.) V čem je smisel, da se nečesa veseliš, če si potem samo neznansko razočaran? In v čem je smisel, da si zaljubljen, če potem tako boli?

»Zakaj so vsi lahko srečni in zaljubljeni in praznujejo valentinovo in jih fant ne vara, samo jaz ne morem zlesti na zeleno vejo?« sem razmišljala na glas in k sreči Klara Jasna ni nič komentirala.

Vprašala je: »Kaj boš rekla Martinu?«

Prav res. Kaj mu bom rekla? Tudi o tem nimam pojma. Ničesar mu ne bi rada rekla, preutrujena sem in preveč otopela, da bi sploh še kdaj govorila z njim. Ker kaj lahko rečeš v taki situaciji? Saj nič nima smisla. Vse je brezveze. Moje iluzije so se razblinile, moje srečne zveze ni več. S čim bi še izgubljali besede?

»Saj veš, da se nobena juha ne poje tako vroča, kot se skuha, ne?« mi je prigovarjala prijateljica. »Igra je bila. Martin ni bil nič kriv. Krava Ema se mu je prilimala na faco. To razumeš, ne?«

»Razu…«

Akcija!

Ha. Čakaj malo. Kako, prosim?

Kot bi se šele v tistem zares zdramila, sem pod malodušjem začutila trzljaj jeze. Počasi, a vztrajno si je kljuvala pot do mojega srca. Martin da ni nič kriv?! Ne vem, na koga sem bila bolj jezna, nanj ali na Klaro Jasno, da je sploh pomislila kaj takega.

»Seveda je bil kriv,« sem siknila. »Rekel je, da mu je Ema všeč. In lahko bi jo zavrnil, ko ga je hotela poljubiti. Recimo tako, da bi ji povedal, da ima p-u-n-c-o!«

»Eno je moral izbrati, to je bil izziv.«

»Lahko bi odgovoril, da mu ni všeč nobena! In povrh vsega, bilo je v-a-l-e-n-t-i-n-o-v-o!«

Bolj ko sem bila jezna, odločneje sem črkovala zadnje besede v stavku. Kaj se to pravi, da Klara Jasna vedno zagovarja Martina? Kaj pa jaz?! Meni nikoli ne bi prišlo na misel, da bi poljubila drugega fanta, pa če bi bilo vame uperjenih petsto dvanajst steklenic!

»Veš, kaj,« sem se že kar tresla od besa, »mogoče zaljubljenost res nima smisla in je valentinovo najbolj butast praznik v vsem vesolju. Ampak če imaš punco, pač ne poljubljaš enih Em in se potem delaš, da se ni nič zgodilo.«

»Kaj boš naredila?« je prestrašeno šepnila Klara Jasna z očmi, velikimi kot Lunin krater.

»Nimam pojma,« sem pribila. »Vsekakor pa se jaz, j-a-z (to sem namenoma poudarila, čeprav ni na koncu stavka) že ne bom pretvarjala, da ni bilo nič. Kar takoj bom pisala Martinu!«

V roke sem vzela telefon in začela tipkati.

A kaj? O tem vam pa povem naslednjič, ker je danes zmanjkalo prostora.