Zveza na daljavo

»Ne boš verjela!«

»Moram ti povedati.«

Klara Jasna se je končno vrnila iz Kranjske Gore. Zdelo se mi je, da se nisva videli sto let. Čeprav sva si pošiljali snape in se slišali po telefonu, lahko o nekaterih rečeh govoriš samo v živo.

»Kar daj prva.«

»Ne, daj ti.«

Klare Jasne že dolgo nisem videla tako vznemirjene. Nekaj na njej je bilo drugače. Zdela se je nekako bolj živa. Vesela. Kot bi se nalezla svetlobe od prazničnih lučk.

Namignila mi je že, da se je v Kranjski Gori zgodilo nekaj revolucionarnega, o čemer ni mogla govoriti po telefonu, ker je imela ves čas mamo za vratom. Stene v apartmaju so bile tako tanke, da si slišal, ko so šli ljudje v sosednjem bloku lulat, tako da se ni mogla pogovarjati niti v kopalnici. Povsod so bila mamina ušesa.

V zadnjem letu sem dovolj osebnostno zrasla, da vem, kdaj ji moram pustiti, naj prva pove, kaj jo je vznemirilo. Moje drame niso nič posebnega, ves čas je kakšna na sporedu, in to, da sem za novo leto spoznala Maja, ki se mi je v spomin vtisnil bolj, kot bi si želela (fantu sem ga pa zamolčala), niti ni bila najzanimivejša med njimi. Ampak da ima dramo Klara Jasna, bi že skoraj zahtevalo, da se Zemlja ustavi in prisluhne.

In itak je kar bruhnilo iz nje:

»Se spomniš, ko sem ti rekla, da je v apartmajskem naselju nekaj ljudi, ki so najine starosti?«

Zelo dobro sem se spomnila njenega sporočila, ki se je glasilo: Tu so eni modeli.

»In a veš, ko sem bila presenečena, da so se začeli pogovarjati z mano?«

Vem. V sporočilu je pisalo: Neee!!! Oni bi govorili z mano! SOS! Kaj, če bom čisto zablokirala??? (Mogoče celo kakšen klicaj in vprašaj več.)

»Nisem ti pa povedala, da je bil tam tudi en Liam.«

O? Sem že našpičila ušesa!

»No, in ta Liam …«

»Ja?«

»Ful sva se poštekala. Kako je pameten. In ful je luštkan.«

Oho, to so bili povsem novi izrazi v njenem besednjaku. In način, na katerega jih je izgovorila, je bil tudi čisto nov. Ali to pomeni, da …?

Ah! Sigma fejs!

»Klara Jasna, mi hočeš povedati, da si se zatreskala?« sem vzkliknila, ko se je med meglo medmetov  pokazala jasnina.  

»Psst,« se je zgrozila in prestrašeno pogledala naokrog. Očitno ji je zvok lulanja iz sosednjega bloka pustil globoko travmo.

Zamahnila sem z roko. »Saj naju nobeden ne sliši. Raje mi povej: si se? Ti je bil ta Liam všeč?«

»Ne samo to,« je zacvilila Klara Jasna. Tudi to je bil nov zvok v njenem asortimentu. »Moj fant je!«

»Kaj? Tvoj fant?« (V resnici ful, ful, ful več vprašajev.)

»Ja, fant!«

Potem sva skupaj cvilili še pet minut.

Do vprašanja

»Zdaj mi pa vse povej,« sem rekla, ko me je začelo boleti grlo in sem morala umiriti decibele.

Klara Jasna je zajela sapo. »Ja, no, v tej družbi je bil, več družin je bilo skupaj na počitnicah ali kako, neki družinski prijatelji, starši so bivši sošolci ali nekaj, mogoče so iz iste ulice, ne vem točno …«

»K bistvu, Klarči, k bistvu!«

»Aja. Skratka, hodi v deveti razred in ima rad zgodovinske knjige, pa šahovski prvak je, posluša rap in hiphop, uči se igrati kitaro …«

»Kako pa zgleda?« sem jo prekinila.

»Čakaj, ti pokažem.«

Iz žepa je izvlekla telefon in podrsala po Snapchatu.

»Tole mi je poslal zjutraj.«

Na sliki je bilo pol obraza s svetlimi lasmi na rumenem zidu.

»A ni luškan?«

»Luškan,« sem pokimala. »Imaš še kakšno sliko?«

Pokazala mi je še nekaj posnetkov od strani, zadaj, motnih in odrezanih. »Nisem si ga upala prositi, naj mi pozira, zato sem ga fotkala na skrivaj.«

Razumljivo.

»In kako sta prišla skupaj?«

Z »modeli« so se spoznali na drsališču. Fantje so se afnali in se večkrat zaleteli v Klaro Jasno, ki ni drsala že od vrtca in je bila stabilna ravno toliko, da je lahko stala pravokotno na ploskev in ne vzporedno z njo, vendar jo je zamajala vsaka sapica. Liam je bil najprijaznejši med njimi in ji je vsakič pomagal vstati. Ko je to naredil tretjič, sta izmenjala nekaj besed, petič pa jo je že povabil, naj gre z njegovo druščino na vročo čokolado. Čeprav Klara Jasna še nikoli ni bila v družbi petih neznanih fantov, ji je očitno med srebanjem le uspelo izdaviti, da tudi ona igra šah, in po tistem so zaigrale violine. Z Liamom sta vse prihodnje popoldneve prestavljala figure in se pogovarjala o najrazličnejših rečeh, od tega, kaj sta dobila od Božička, do načrtovanja poklicne prihodnost. (Ona bo zdravnica in on arheolog. Klara Jasna je prepričana, da je to odlična kombinacija.)

»Kaj pa potem?«

Najmanj potrpežljiv človek sem, kar jih poznam. Tudi v knjigi najprej polistam do zadnje strani in grem zgodbo šele potem brat od začetka.

»V eni šahovski igri je on premaknil kmeta in potem sem jaz segla po trdnjavi in je on rekel, uau, zanimivo, in sem jaz rekla, kaj, a bi ti igral drugače, in …«

»Klarči, bistvo!« (V resnici ful, ful, ful več klicajev.)