Motivacija za učenje

Motivacija za učenje

A veste tisto, ko si naštelaš možgane samo do začetka počitnic, v smislu še do takrat preživim, potem pa uživancija, in potem pride januar in si samo tako – kaj je pa zdaj to?! No, točno to se je letos, lani, kaj vem, kdaj (Klara Jasna, ki je natančen človek, pravi: na prelomu leta), zgodilo meni. Cel december sem si govorila: samo še tale fizika. Samo še tale kemija. Samo še tale zgodovina. Samo še tale matematika. Samo še tole, pa bodo počitnice.

In res so bile počitnice: krasne, prekratke počitnice. Čeprav je bil Martin na vikendu s starši, jaz pa doma, sva bila ves čas v stiku po sporočilih. Poleg tega sem se dobivala s Klaro Jasno in se družila tudi z nekaterimi drugimi sošolkami in sošolci. Kot bi se zgodil nekakšen praznični čudež, smo se odlično razumeli in se izključno zabavali, tako da sem jih skoraj pogrešala, ko sem bila kakšen večer sama doma. Pa še takrat sem se zamotila s serijami in filmi in knjigami in na šolo nisem niti pomislila. Kot da bi konec leta pomenil tudi konec učenja, skrbi, testov, ocen in vsega tistega norega, norega vrtenja okoli »da bi ja imela dovolj točk za srednjo šolo«.

Ampak konec koledarskega leta na žalost ne prinese tudi konca šolskega leta. Nekega dne je prišel peti januar in spet se je bilo treba vrniti v šolske klopi. Učitelji so se obnašali, kot da zanje ni bilo počitnic. Kot da niso začutili konca, ampak so se šele dobro zagnali. Napovedali so januarske teste in spraševanja in potem tudi druge preizkuse vse do junija. »V srednji šoli bo še huje,« so ponavljali kot papige. Dajte no, kot da je to kakšna motivacija. Kot da se bomo zaradi grožnje, da nas v prihodnosti čaka nekaj še bolj groznega, zdaj bolj trudili.

Glavna težava pa je bila v tem, da sem se zmeraj težje učila. Ko sem odprla zvezek, sem razmišljala o Martinu. Odgovarjala na sporočila. Nekaj me je kljuvalo, da bi šla raje ven s sošolci in sošolkami. Da bi se raje družila, zabavala. Da bi gledala serije in filme in brala knjige. V mojem življenju je bilo toliko zanimivejših stvari, ki so mi segle bistveno bolj do živega kot buljenje v zvezke in ponavljanje snovi. Če se z Martinom glede česa nisva strinjala ali če mi nekaj časa ni odgovoril ali če sva bili s Klaro Jasno sredi kakšne res hude debate, se sploh nisem mogla skoncentrirati na nič drugega. Po lepem zmenku sem bila še cel dan neprištevna. Besede so mi plesale pred očmi in sproti sem pozabljala, kaj sem se skušala napiflati. Ni, da se nisem trudila. Je bil pa moj trud brez dvoma bolj kot ne zaman.

Ali mi je bila šola nepomembna? Niti slučajno. Totalno me je skrbelo za ocene. Boleče sem se zavedala, da se bliža vpis v srednjo šolo in da se pozna vsak spodrsljaj. Včasih sem se zaradi tega ponoči zbujala in vsa prepotena do jutra premetavala po postelji. Stiskalo me je pri srcu in pred preizkusi znanja se mi je utrip dvignil do grla, kot da bi se mi tam zataknil košček zastrupljenega jabolka. »Ne dramatiziraj,« me je kritizirala Klara Jasna, ko sem ji potožila, da zaradi tega težko diham, in jasno, da sem se potem počutila še slabše. Zadnje, kar pričakuješ od najboljše prijateljice, je, da ti bo strupeno jabolko potisnila še globlje po goltancu, namesto da bi te oživljala.

Zanjo je bila vsa stvar preprosta. Kadar se ona na kaj osredotoči, izklopi vse moteče dejavnike. Ne vključuje se v skupinske debate. Ne hodi ven. Poleg tega se je odločila, da do konca leta ne bo imela fanta, ker bi ji motil koncentracijo – zmeraj sem mislila, da je to njeno kislo grozdje, torej tisti obrambni mehanizem, ko se prepričaš, da nečesa, kar se ti zdi nedosegljivo, niti nočeš. Ampak zdaj sem podvomila celo o tem.

Moji starši so rekli, da sem popustila. Tudi razredničarka je rekla, da sem popustila. Pa učiteljice za kemijo, fiziko, biologijo in celo učitelj za zgodovino, ki sicer pravi, da mu totalno dol visi za nas. »A ne bi šla rada na gimnazijo?« so me spraševali. Mislim, pa kakšno vprašanje je to?! Vse življenje sem bila odlična in vsi vedo, kam že od šestega razreda hodim na informativca. Jasna stvar, da hočem na gimnazijo. In to ne na katerokoli, pač pa na tisto, ki jo obiščem vsakega februarja, odkar sem imela na torti enajst svečk. »Ja, potem se pa uči.« No shit, Sherlock.

Treba bo ukrepati

Pod črto: res me je zaskrbelo. Vrag je odnesel šalo, kot bi rekla moja babica. Kar je v resnici trapasto, ker šola nikoli ni bila smešna. (V sili hudič še slabe šale žre?)

»Nekaj moram narediti,« sem potožila Klari Jasni. »Vem, da velikokrat rečem, da me bo vsak hip konec, ampak tokrat me bo res. Umiram od skrbi. Izgubljam kontrolo in …«

»Ali se ne bi preprosto usedla in učila?«

Skoraj sem zavpila: »Če se pa ne morem! Misli mi uhajajo. In nimam prave motivacije. Mislim, imam jo, hočem na gimnazijo, samo potem se ne morem in ne morem skoncentrirati. Ker se hočem tudi družiti. In ker hočem biti tudi z Martinom. Ker hočem imeti prosti čas. Pa je dan prekratek in potem ponoči hlastam za zrakom.«

Klara Jasna je že odprla usta, da bi nekaj pripomnila – dam glavo preč, da bi bilo pikro in pokroviteljsko, ampak sem jo prehitela in dodala: »Kako uspeva tebi?«

Vedela sem, da jo bo kompliment razorožil. Tokrat se nisem hotela zapletati v brezvezna kdobokoga, ker sem res potrebovala njen nasvet.

In res se je ustavila. V očeh sem ji videla, da menja ploščo.

»Ful bolje se moraš organizirati,« je rekla v povsem drugačnem tonu, tako da niti ni zvenela preveč kot šolska psihologinja. »Zakaj si takrat, ko se učiš, ne izklopiš telefona in glasbe in sploh vsega, da se lahko zbereš? Dopovej si, da pač moraš delati za šolo, tudi če ti ni všeč.«

Pripomnila sem: »To je pa težko.«

Zavila je z očmi. »Ah, amaterji.« Če je ne bi poznala, ne bi nikoli uganila, da se šali. »Boš pa malo vadila, pa bo.«

Ne vem, če veste, ampak jaz sovražim to besedo. Nikoli nisem marala vaditi. Izpisala sem se iz glasbene šole, ker mi je šlo na živce, da moram vaditi, če hočem, da se kaj sliši vsaj približno poslušljivo. In mrzim šport, ker nobena mišica ne dela, kot bi bilo treba, če ne vadiš, vadiš, vadiš. Pri učenju sta me do zdaj reševala še kar dober spomin in iznajdljivost. Ampak zdaj, ko me preplavlja toliko drugih stvari … Bom morala vaditi celo zbranost? To zveni skoraj nemogoče.

Včasih si res želim, da jaz ne bi bila jaz, ampak bolj Klara Jasna.

Dodaten razlog

In povem vam, da bi se še zelo dolgo valjala v samopomilovanju, če se ne bi še isto popoldne dobila z Martinom in če on ne bi sredi zmenka odvrgel bombe:

»Mami pravi, da imam slabše ocene, odkar hodim s tabo. Grozi, da bova morala iti narazen, če se ne bom spravil k sebi.«

Ravno sva srebala kakav in prisežem, da sem se ob tem stavku skoraj zadavila. Košček strupenega jabolka ni nič v primerjavi z vrelo tekočino, ki ti steče po napačni cevki. Celo večnost je trajalo, da sem se izkašljala in spet prišla do sape.

»Prosim?« sem izdavila.

Martin me je pogledal z žalostnimi očmi: »Ne predstavljam si, da ne bi bila več skupaj. Res pa moram nekaj narediti glede ocen. Saj veš, na katero srednjo hočem iti, in ni šans, da pridem tja, če se ne bom vzel v roke.«

Fju. Samo da tole ni brejkap.

»Torej me ne boš pustil?«

Vseeno sem se morala prepričati.

»Ne bi te rad. Saj veš, da mi je s tabo fajn. Ampak težko se učim, ker si toliko piševa in greva velikokrat skupaj ven in ker tudi takrat, ko te ni z mano, precej razmišljam o tebi.«

Če bi bile okoliščine drugačne, bi si to z zlatimi črkami zapisala v dnevnik. Še nikoli mi ni povedal česa tako lepega.

»Pa saj te mami ne more prisiliti, da me pustiš,« sem hotela slišati nedvoumno potrditev.

»Dejstvo je, da si bom moral izboljšati šolski uspeh.«

Čakaj … Je to ja ali ne?

»In nimam pojma, kako naj to naredim.«

Akcija!

A sem iskala motivacijo? Načine za učinkovitejše učenje? Spodbudo za vajo, vajo, vajo? Nenadoma se je nasvet Klare Jasne zasvetil kot biser.

»Samo organizirati se morava,« sem rekla in pri tem zelo spretno uporabila dvojino. »Tudi moje ocene so malo padle in mi bo koristilo, če bolj poprimem. A veš, če združiva moči in spodbujava drug drugega …«

»Hočeš reči, da bi se učila skupaj?« me je prekinil.

Ja, ja, ja, je vpilo vse v meni. Samo kaj, ko se je že hip zatem oglasil glas, ki je sumljivo spominjal na glas Klare Jasne (od kdaj tiči v moji glavi?!):

»Ne vem, če se bova lahko zares zbrala, če se bova učila skupaj,« sem zavzdihnila in se v mislih tresnila po buči, ker sem se pravkar odpovedala dodatnim zmenkom s svojim najljubšim fantom. Presneta Klara Jasna, da mi ne privošči nobenega veselja. (Pa četudi je samo namišljena.)

»Lahko pa se učiva hkrati. Vsak na svojem domu.«

Razložila sem mu, da lahko določiva ure, ko si ne bova pisala in se ne bova klicala, vedoč, da se takrat tudi drugi uči. Ne vem, zakaj, ampak nekako pomaga zavedanje, da nisi sam v zosu. Pa če se komu ne bo dalo, ga bo drugi spodbujal. In vsako dobro oceno bova proslavila. Veliko lažje se je truditi za nagrado kot se bati kazni.

Kaj sledi?

Ali nama bo uspelo? Nimam pojma. Všeč mi je, da naju je to povezalo. Zdaj imava skupen cilj. (Napisala sem tudi skupnega sovražnika, pa je Klara Jasna zahtevala, da to zbrišem. Pravi, da si snovi ne smeš predstavljati kot nasprotnika, ampak kot zaveznika, ker se boš drugače še težje spravil k učenju. Raje preživljaš čas s prijateljem kot z nekom, ki ti je grozen – tako primerjavo je uporabila. In glede na to, da je bila do zdaj še kar pametna, sem naredila, kot je rekla.)

Priznam pa tudi, da hočem Martinovi mami dokazati, da se moti. Ni res, da imaš lahko dobre ocene samo, če nimaš nobenega drugega življenja. Da te odnosi ovirajo pri doseganju uspehov. Če s kom združiš moči, si lahko kvečjemu močnejši.

In kdove, mogoče bom o tem prepričala tudi Klaro Jasno. (Klarči, a bereš?)*

*Berem, je pripisala. Prepričali me bodo šele rezultati.**

** Ha, tudi prav! Izziv sprejet.